Page 75 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 75
De Catilinae coniuratione
Abstraktno argumentacijo iz 1.1–1.4 pripovedovalec v 1.5–2.6 aplici-
ra na vprašanje vladavine (imperium), vendar preko vmesnega argumenta
vojne (res militaris) v 1.5–1.7. Pri tem moramo opozoriti na podobno splo-
šen značaj argumentacije v 1.5 sed diu magnum inter mortalis certamen
fuit …, ki ga lahko primerjamo z omnis homines v 1.1, v tem pa lahko po-
novno opažamo pritisk zgodovinopisnega pripovedovalca na bralca, ki pr-
vemu daje apriorno avtoriteto zgodovinopisnega erudita. Odlomek 1.5–
1.7 je, kot že rečeno, predvsem prehod od abstraktnih konceptov v poglav-
ju 1.1–1.4 k njihovi konkretni, historični aplikaciji v 2.1–2.5. Antitetična
primerjava med ingenium in corpus v povezavi z res militaris ni brez histo-
rične podlage; pripovedovalec se v skladu s svojo podobo intelektualne av-
toritete sklicuje na številne topoi, med katerimi naj omenimo Ksenofon-
tovo misel iz Kirove vzgoje ὡς αἱ μάχαι κρίνονται μᾶλλον ταῖς ψυχαῖς ἢ ταῖς
τῶν σωμάτων ῥώμαις.42 V tem se že jasno odraža ambicija pripovedovalca,
da po izrazito moralno orientiranem poglavju 1.1–1.4 pred bralcem prika-
že še svojo intelektualno dimenzijo; tudi trditev v 1.6 nam et prius quam
incipias consulto et, ubi consulueris, mature facto opus est ima podlago v šte-
vilnih virih, denimo pri Aristotelu (Eth. Nic. 1142b) – zlasti za razmišlja-
nje o idealnem razmerju med dvema nasprotnima vrednotama – v pričujo-
čem odlomku ingenium in corpus (ita utrumque per se indigens alterum al-
terius auxilio eget) – pa najdemo jasno vzporednico v Periklovem govoru v
Peloponeški vojni:
διαφερόντως τόδε ἔχομεν ὥστε τολμᾶν τε οἱ αὐτοὶ μάλιστα καὶ περὶ ὧν
ἐπιχειρήσομεν ἐκλογίζεσθαι ὃ τοῖς ἄλλοις ἀμαθία μὲν θράσος, λογισμὸς δὲ ὄκνον
φέρει43
Namen pripovedovalca v odlomku je torej, da abstraktno, antitetično
argumentacijo iz 1.1–1.4 prevede v konkretizirano dikcijo; odlomek 1.5–
1.7 torej služi predvsem kot vmesni člen med virtus, katere koncept je zgra-
jen skozi antitetično verigo, in njeno historično navezavo v 2.1–2.6; argu-
ment z res militaris – čeprav na videz protiven (sed) – torej kaže v 2.1, ka-
terega uvodni izraz igitur44 šele dejansko nadaljuje argumentacijo iz 1.1–
1.4, in je pravzaprav nujna preliminarna trditev za koncept imperium, ki je
eden osrednjih momentov odlomka 2.1–2.6:
42 X. Cyr. 3.3.19.
43 Th. 2,40,3: »Za razliko od drugih pa premoremo tudi to lastnost, da smo resnično pogu-
mni, obenem pa sposobni tudi tehtnega premisleka o svojih podvigih; pri drugih, naspro-
tno, nevednost rodi pogum, premislek pa – negotovost.«
44 Na podoben način razvijanja argumentov, torej s konsekutivno rabo veznikov sed – igitur,
bomo opozarjali še v nadaljevanju – v prologu se poleg pričujočega odlomka takšno zapo-
redje veznikov najdemo še v 3.3–4.1 in 6.3–6.4.
Abstraktno argumentacijo iz 1.1–1.4 pripovedovalec v 1.5–2.6 aplici-
ra na vprašanje vladavine (imperium), vendar preko vmesnega argumenta
vojne (res militaris) v 1.5–1.7. Pri tem moramo opozoriti na podobno splo-
šen značaj argumentacije v 1.5 sed diu magnum inter mortalis certamen
fuit …, ki ga lahko primerjamo z omnis homines v 1.1, v tem pa lahko po-
novno opažamo pritisk zgodovinopisnega pripovedovalca na bralca, ki pr-
vemu daje apriorno avtoriteto zgodovinopisnega erudita. Odlomek 1.5–
1.7 je, kot že rečeno, predvsem prehod od abstraktnih konceptov v poglav-
ju 1.1–1.4 k njihovi konkretni, historični aplikaciji v 2.1–2.5. Antitetična
primerjava med ingenium in corpus v povezavi z res militaris ni brez histo-
rične podlage; pripovedovalec se v skladu s svojo podobo intelektualne av-
toritete sklicuje na številne topoi, med katerimi naj omenimo Ksenofon-
tovo misel iz Kirove vzgoje ὡς αἱ μάχαι κρίνονται μᾶλλον ταῖς ψυχαῖς ἢ ταῖς
τῶν σωμάτων ῥώμαις.42 V tem se že jasno odraža ambicija pripovedovalca,
da po izrazito moralno orientiranem poglavju 1.1–1.4 pred bralcem prika-
že še svojo intelektualno dimenzijo; tudi trditev v 1.6 nam et prius quam
incipias consulto et, ubi consulueris, mature facto opus est ima podlago v šte-
vilnih virih, denimo pri Aristotelu (Eth. Nic. 1142b) – zlasti za razmišlja-
nje o idealnem razmerju med dvema nasprotnima vrednotama – v pričujo-
čem odlomku ingenium in corpus (ita utrumque per se indigens alterum al-
terius auxilio eget) – pa najdemo jasno vzporednico v Periklovem govoru v
Peloponeški vojni:
διαφερόντως τόδε ἔχομεν ὥστε τολμᾶν τε οἱ αὐτοὶ μάλιστα καὶ περὶ ὧν
ἐπιχειρήσομεν ἐκλογίζεσθαι ὃ τοῖς ἄλλοις ἀμαθία μὲν θράσος, λογισμὸς δὲ ὄκνον
φέρει43
Namen pripovedovalca v odlomku je torej, da abstraktno, antitetično
argumentacijo iz 1.1–1.4 prevede v konkretizirano dikcijo; odlomek 1.5–
1.7 torej služi predvsem kot vmesni člen med virtus, katere koncept je zgra-
jen skozi antitetično verigo, in njeno historično navezavo v 2.1–2.6; argu-
ment z res militaris – čeprav na videz protiven (sed) – torej kaže v 2.1, ka-
terega uvodni izraz igitur44 šele dejansko nadaljuje argumentacijo iz 1.1–
1.4, in je pravzaprav nujna preliminarna trditev za koncept imperium, ki je
eden osrednjih momentov odlomka 2.1–2.6:
42 X. Cyr. 3.3.19.
43 Th. 2,40,3: »Za razliko od drugih pa premoremo tudi to lastnost, da smo resnično pogu-
mni, obenem pa sposobni tudi tehtnega premisleka o svojih podvigih; pri drugih, naspro-
tno, nevednost rodi pogum, premislek pa – negotovost.«
44 Na podoben način razvijanja argumentov, torej s konsekutivno rabo veznikov sed – igitur,
bomo opozarjali še v nadaljevanju – v prologu se poleg pričujočega odlomka takšno zapo-
redje veznikov najdemo še v 3.3–4.1 in 6.3–6.4.
