Page 74 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 74
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
snem pripovedovalcu – povsem ključnega pomena. V pričujočem odlomku
namreč pripovedovalec bolj jasno izkaže ambicijo, da poleg etične dimen-
zije razvije tudi svojo intelektualno avtoriteto,39 kar se pokaže zlasti v 2.1–
2.2. Obenem moramo opozoriti na specifično oblikovano dikcijo odlom-
ka 1.5–2.6, ki se v prologu ponovi še večkrat in ki bistveno zaznamuje po-
sege pripovedovalca v pripoved tudi v pripovednem korpusu:
1.5–2.1 Sed diu magnum inter mortalis certamen fuit, vine corporis an virtu-
te animi res militaris magis procederet. Nam et prius quam incipias consulto
et, ubi consulueris, mature facto opus est. Ita utrumque per se indigens alte-
rum alterius auxilio eget.
Igitur initio reges /.../ divorsi pars ingenium, alii corpus exercebant: etiam tum
vita hominum sine cupiditate agitabatur; sua cuique satis placebant.40
Izraz sed, ki je najpogosteje uporabljen protivni veznik v Katilinovi za-
roti41 in ki, kot bomo vsakič posebej opozorili v nadaljevanju tega analitič-
nega dela, navadno označuje jasnejši poseg pripovedovalca v pripoved, na
tem mestu uvaja misel, ki vsebinsko nasprotuje predvsem trditvi iz 1.3 quo
mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere …, vendar
pa odlomek 1.5–1.7 v resnici nima protivne vrednosti, kajti z njim se ar-
gumentacija iz 1.1–1.4 v resnici ne zaključi ali obrne, pač pa gre predvsem
za rahel miselni zasuk h konkretizaciji abstraktnih antitetičnih pojmov iz
odlomka 1.1–1.4 in za prehod na historično utemeljitev že razvitih etičnih
konceptov iz 1.1–1.4, ki sledi v 2.1–2.6, obenem pa ta odlomek že predsta-
vlja prehod na vsebinsko svežo argumentacijo, v kateri pripovedovalec ope-
rira z novimi abstraktnimi koncepti. Sklep iz 1.1–1.4, tj. pomen virtus za
nekatere izpostavljene vrednote, je v resnici temelj za nadaljnje razmišlja-
nje: virtus je tako postulat za koncepte in vrednote, ki jih pripovedovalec
vzpostavi v 1.5–2.6. Odlomek 1.5–2.6 je, kot bomo pokazali v nadaljeva-
nju, v marsikaterem pogledu zgrajen podobno kot odlomek 1.1–1.4, kon-
ča pa se s podobno abstraktno trditvijo (v 2.5) kot 1.4, kar pripovedovalcu
omogoči spet nov zasuk v argumentaciji (v 2.7–2.9).
39 O (zgodovinopisnem) pripovedovalcu kot intelektualni avtoriteti gl. natančneje v nadalje-
vanju; zlasti zaradi nujnega navajanja obširnejših citatov moremo na tem mestu temu vpra-
šanju posvetiti zgolj nekaj krajših preliminarnih misli.
40 »Med ljudmi že od nekdaj ni pravega soglasja o tem, ali v vojni več velja telesna sila ali kre-
post duha. Vsekakor je, preden se česa lotiš, potreben premislek in po premisleku pravoča-
sno ukrepanje. Tako eno kot drugo je samo zase nepopolno in potrebuje podporo drugega.
Sprva so torej nekateri kralji /.../ utrjevali duha, spet drugi pa telo; a ljudje tedaj lakomnosti
še niso poznali – vsak je živel zadovoljen s svojim imetjem.«
41 Tudi sicer je v Salustijevih delih ta veznik zelo pogost: v Katilinovi zaroti se pojavi stokrat,
v Jugurtinski vojni 126-krat.
snem pripovedovalcu – povsem ključnega pomena. V pričujočem odlomku
namreč pripovedovalec bolj jasno izkaže ambicijo, da poleg etične dimen-
zije razvije tudi svojo intelektualno avtoriteto,39 kar se pokaže zlasti v 2.1–
2.2. Obenem moramo opozoriti na specifično oblikovano dikcijo odlom-
ka 1.5–2.6, ki se v prologu ponovi še večkrat in ki bistveno zaznamuje po-
sege pripovedovalca v pripoved tudi v pripovednem korpusu:
1.5–2.1 Sed diu magnum inter mortalis certamen fuit, vine corporis an virtu-
te animi res militaris magis procederet. Nam et prius quam incipias consulto
et, ubi consulueris, mature facto opus est. Ita utrumque per se indigens alte-
rum alterius auxilio eget.
Igitur initio reges /.../ divorsi pars ingenium, alii corpus exercebant: etiam tum
vita hominum sine cupiditate agitabatur; sua cuique satis placebant.40
Izraz sed, ki je najpogosteje uporabljen protivni veznik v Katilinovi za-
roti41 in ki, kot bomo vsakič posebej opozorili v nadaljevanju tega analitič-
nega dela, navadno označuje jasnejši poseg pripovedovalca v pripoved, na
tem mestu uvaja misel, ki vsebinsko nasprotuje predvsem trditvi iz 1.3 quo
mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam quaerere …, vendar
pa odlomek 1.5–1.7 v resnici nima protivne vrednosti, kajti z njim se ar-
gumentacija iz 1.1–1.4 v resnici ne zaključi ali obrne, pač pa gre predvsem
za rahel miselni zasuk h konkretizaciji abstraktnih antitetičnih pojmov iz
odlomka 1.1–1.4 in za prehod na historično utemeljitev že razvitih etičnih
konceptov iz 1.1–1.4, ki sledi v 2.1–2.6, obenem pa ta odlomek že predsta-
vlja prehod na vsebinsko svežo argumentacijo, v kateri pripovedovalec ope-
rira z novimi abstraktnimi koncepti. Sklep iz 1.1–1.4, tj. pomen virtus za
nekatere izpostavljene vrednote, je v resnici temelj za nadaljnje razmišlja-
nje: virtus je tako postulat za koncepte in vrednote, ki jih pripovedovalec
vzpostavi v 1.5–2.6. Odlomek 1.5–2.6 je, kot bomo pokazali v nadaljeva-
nju, v marsikaterem pogledu zgrajen podobno kot odlomek 1.1–1.4, kon-
ča pa se s podobno abstraktno trditvijo (v 2.5) kot 1.4, kar pripovedovalcu
omogoči spet nov zasuk v argumentaciji (v 2.7–2.9).
39 O (zgodovinopisnem) pripovedovalcu kot intelektualni avtoriteti gl. natančneje v nadalje-
vanju; zlasti zaradi nujnega navajanja obširnejših citatov moremo na tem mestu temu vpra-
šanju posvetiti zgolj nekaj krajših preliminarnih misli.
40 »Med ljudmi že od nekdaj ni pravega soglasja o tem, ali v vojni več velja telesna sila ali kre-
post duha. Vsekakor je, preden se česa lotiš, potreben premislek in po premisleku pravoča-
sno ukrepanje. Tako eno kot drugo je samo zase nepopolno in potrebuje podporo drugega.
Sprva so torej nekateri kralji /.../ utrjevali duha, spet drugi pa telo; a ljudje tedaj lakomnosti
še niso poznali – vsak je živel zadovoljen s svojim imetjem.«
41 Tudi sicer je v Salustijevih delih ta veznik zelo pogost: v Katilinovi zaroti se pojavi stokrat,
v Jugurtinski vojni 126-krat.
