Page 73 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 73
De Catilinae coniuratione
ku 4.1–4.3 najdemo vsebinsko dopolnilo v izrazu socordia atque desidia bo-
num otium conterere. Posebno pozornost moramo nameniti izrazu bonum
otium kot nasprotju tega, kar pripovedovalec v 4.1 imenuje servilia officia;
jasno vzporednico tej argumentaciji najdemo pri Katonu, v uvodni misli v
delu Origines, namreč otii non minus quam negotii rationem exstare oporte-
re.37 Na ta način se pripovedovalec–avtor ob sorodni argumentaciji primer-
jave med ljudmi (homines) in ostalimi bitji (cetera animalia/pecora), katere
ključni moment je negativna vrednota silentium s svojimi nasprotji, umesti
v prav tisto etiko, ki jo gradi zgodovinopisni pripovedovalec:
pripovedovalec
zgodovinopisni izkustveni
virtus
gloria, memoria ≠ silentium silentium = desidia, socordia
(quia siletur de eo) (quia silet)
pass. act.
veluti pecora
veluti pecora
Iz te ugotovitve se nam ponuja sklep, da sta obe figuri pripovedoval-
ca v jasnem medsebojnem razmerju; izkustveni pripovedovalec ki ga, kot
smo pokazali in kot bomo večkrat opozorili še v nadaljevanju, opredeljuje
predvsem njegovo izkustveno ozadje, v moralnem oz. etičnem smislu prav-
zaprav sledi smernicam, ki jih v prologu postavlja zgodovinopisni pripove-
dovalec.
Eden najpomembnejših učinkov argumentacije v odlomku 1.1–1.4 pa
je ta, da temeljni etični koncept, ki ga je zgodovinopisni pripovedovalec raz-
vil skozi zgoraj predstavljeno antitetično strukturo in s katerim je tako te-
sno povezal lastno figuro, torej virtus, s stališča bralca v tem odlomku osta-
ja povsem abstrakten in vsebinsko tako rekoč prazen; to pripovedovalcu
služi kot eno od najpomembnejših sredstev nadzora nad tekom pripovedi,
saj predstavlja pomembno izhodišče za kasnejše posege v pripovedi, ko lah-
ko virtus kot dvoumno kategorijo konkretizira v smeri pozitivne ali nega-
tivne opredelbe.38
Prvi moment konkretizacije koncepta virtus sledi že v 1.5–2.6; izrazi-
to etično naravnana argumentacija iz 1.1–1.4 je v tem odlomku okreplje-
na, pri čemer moramo opozoriti na nekaj učinkov v tem delu besedila, ki
so za figuro pripovedovalca – v odlomku 1.5–2.6 govorimo o zgodovinopi-
37 Cic. Pro Plan. 66; popolnejši citat gl. v nadaljevanju.
38 O dvoumnosti virtus kot etične kategorije gl. pogl. »Praetera priscorum Catonisque verbo-
rum ineruditissimum furem ...«, natančneje podpogl. »Virtus Sallustiana«.
ku 4.1–4.3 najdemo vsebinsko dopolnilo v izrazu socordia atque desidia bo-
num otium conterere. Posebno pozornost moramo nameniti izrazu bonum
otium kot nasprotju tega, kar pripovedovalec v 4.1 imenuje servilia officia;
jasno vzporednico tej argumentaciji najdemo pri Katonu, v uvodni misli v
delu Origines, namreč otii non minus quam negotii rationem exstare oporte-
re.37 Na ta način se pripovedovalec–avtor ob sorodni argumentaciji primer-
jave med ljudmi (homines) in ostalimi bitji (cetera animalia/pecora), katere
ključni moment je negativna vrednota silentium s svojimi nasprotji, umesti
v prav tisto etiko, ki jo gradi zgodovinopisni pripovedovalec:
pripovedovalec
zgodovinopisni izkustveni
virtus
gloria, memoria ≠ silentium silentium = desidia, socordia
(quia siletur de eo) (quia silet)
pass. act.
veluti pecora
veluti pecora
Iz te ugotovitve se nam ponuja sklep, da sta obe figuri pripovedoval-
ca v jasnem medsebojnem razmerju; izkustveni pripovedovalec ki ga, kot
smo pokazali in kot bomo večkrat opozorili še v nadaljevanju, opredeljuje
predvsem njegovo izkustveno ozadje, v moralnem oz. etičnem smislu prav-
zaprav sledi smernicam, ki jih v prologu postavlja zgodovinopisni pripove-
dovalec.
Eden najpomembnejših učinkov argumentacije v odlomku 1.1–1.4 pa
je ta, da temeljni etični koncept, ki ga je zgodovinopisni pripovedovalec raz-
vil skozi zgoraj predstavljeno antitetično strukturo in s katerim je tako te-
sno povezal lastno figuro, torej virtus, s stališča bralca v tem odlomku osta-
ja povsem abstrakten in vsebinsko tako rekoč prazen; to pripovedovalcu
služi kot eno od najpomembnejših sredstev nadzora nad tekom pripovedi,
saj predstavlja pomembno izhodišče za kasnejše posege v pripovedi, ko lah-
ko virtus kot dvoumno kategorijo konkretizira v smeri pozitivne ali nega-
tivne opredelbe.38
Prvi moment konkretizacije koncepta virtus sledi že v 1.5–2.6; izrazi-
to etično naravnana argumentacija iz 1.1–1.4 je v tem odlomku okreplje-
na, pri čemer moramo opozoriti na nekaj učinkov v tem delu besedila, ki
so za figuro pripovedovalca – v odlomku 1.5–2.6 govorimo o zgodovinopi-
37 Cic. Pro Plan. 66; popolnejši citat gl. v nadaljevanju.
38 O dvoumnosti virtus kot etične kategorije gl. pogl. »Praetera priscorum Catonisque verbo-
rum ineruditissimum furem ...«, natančneje podpogl. »Virtus Sallustiana«.
