Page 72 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 72
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
cora posebej poudarja pasivnost oz. nedelovanje, katerega »nagrada« je si-
lentium. V tem smislu bralca na tem mestu nedvoumno nagovarja zgodovi-
nopisni pripovedovalec.
Vendar pa moremo izraz silentium razumeti tudi v aktivnem smislu,33
torej v pomenu, da človek ne sme ostajati nem – da torej mora govoriti oz.
izkoristiti dar govora, ki ga razlikuje od ostalih bitij. Vsekakor gre za po-
gost topos, da je prav dar govora tisti, ki človeka loči od drugih bitij, kate-
rega jasno vzporednico najdemo pri Izokratu (τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν
ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες)34 ali pri Ciceronu:
hoc uno /sc. sermone/ praestamus vel maxime feris, quod colloquimur inter nos
et exprimere dicendo sensa possumus35
Izraz ne vitam silentio transeant v prologu Katilinove zarote in pa iz-
raz dicendo sensa exprimere pri Ciceronu imata torej pomembno dodatno
dimenzijo – razumeti ju moramo namreč zlasti v smislu javnega življenja:
človek se mora z darom govora udejstvovati predvsem na forumu, tj. v jav-
nem življenju – oziroma v dejavnosti, ki je primerna za bonum otium (Cat.
4.1). Ta trditev se sicer v celoti sklada s splošnimi argumenti zgodovinopi-
snega pripovedovalca, vendar pa je pomembna tudi za pripovedovalca–av-
torja, saj slednji na tem mestu spregovori s konkretizirane pozicije figure, ki
se je, kakor lahko vidimo v 4.1–4.3, odločila za pisanje zgodovinskega dela
v nasprotju z nedejavnim silentium:
4.1–4.2 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit /.../ non fuit
consilium socordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum co-
lundo aut venando servilibus officiis, intentum aetatem agere; sed /.../ eodem re-
gressus statui res gestas populi Romani carptim /.../ perscribere …36
Argument v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora je torej
dvojne narave; s stališča zgodovinopisnega pripovedovalca je osrednji mo-
ment primerjave med homines ter cetera animalia kontrast med silentium
(v pasivnem smislu) in gloria ter memoria quam maxume longa: cetera ani-
malia so za razliko od človeka, katerega ustvarjalna moč (omnis vis) izhaja
iz virtus, obsojena na silentium – quia siletur de iis.
Za figuro izkustvenega pripovedovalca pa je osrednjega pomena kon-
trast med dejavnim življenjem in nedejavnostjo oz. neplodno dejavnostjo;
za silentium v aktivnem smislu – homine (in foro) non loquente – v odlom-
33 A. J. Woodman, A Note on Sallust, Catilina 1,1, CQ 67 (1973).
34 Paneg. 48; obsežnejši citat gl. spodaj.
35 De orat. 1.32: »Prav v tem se daleč najbolj razlikujemo od zveri – da namreč med seboj go-
vorimo in moremo z govorico izražati svoje misli.«
36 Prevod odlomka gl. v op. 18.
cora posebej poudarja pasivnost oz. nedelovanje, katerega »nagrada« je si-
lentium. V tem smislu bralca na tem mestu nedvoumno nagovarja zgodovi-
nopisni pripovedovalec.
Vendar pa moremo izraz silentium razumeti tudi v aktivnem smislu,33
torej v pomenu, da človek ne sme ostajati nem – da torej mora govoriti oz.
izkoristiti dar govora, ki ga razlikuje od ostalih bitij. Vsekakor gre za po-
gost topos, da je prav dar govora tisti, ki človeka loči od drugih bitij, kate-
rega jasno vzporednico najdemo pri Izokratu (τοῦτο μόνον ἐξ ἁπάντων τῶν
ζῴων ἴδιον ἔφυμεν ἔχοντες)34 ali pri Ciceronu:
hoc uno /sc. sermone/ praestamus vel maxime feris, quod colloquimur inter nos
et exprimere dicendo sensa possumus35
Izraz ne vitam silentio transeant v prologu Katilinove zarote in pa iz-
raz dicendo sensa exprimere pri Ciceronu imata torej pomembno dodatno
dimenzijo – razumeti ju moramo namreč zlasti v smislu javnega življenja:
človek se mora z darom govora udejstvovati predvsem na forumu, tj. v jav-
nem življenju – oziroma v dejavnosti, ki je primerna za bonum otium (Cat.
4.1). Ta trditev se sicer v celoti sklada s splošnimi argumenti zgodovinopi-
snega pripovedovalca, vendar pa je pomembna tudi za pripovedovalca–av-
torja, saj slednji na tem mestu spregovori s konkretizirane pozicije figure, ki
se je, kakor lahko vidimo v 4.1–4.3, odločila za pisanje zgodovinskega dela
v nasprotju z nedejavnim silentium:
4.1–4.2 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit /.../ non fuit
consilium socordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum co-
lundo aut venando servilibus officiis, intentum aetatem agere; sed /.../ eodem re-
gressus statui res gestas populi Romani carptim /.../ perscribere …36
Argument v odlomku ne vitam silentio transeant veluti pecora je torej
dvojne narave; s stališča zgodovinopisnega pripovedovalca je osrednji mo-
ment primerjave med homines ter cetera animalia kontrast med silentium
(v pasivnem smislu) in gloria ter memoria quam maxume longa: cetera ani-
malia so za razliko od človeka, katerega ustvarjalna moč (omnis vis) izhaja
iz virtus, obsojena na silentium – quia siletur de iis.
Za figuro izkustvenega pripovedovalca pa je osrednjega pomena kon-
trast med dejavnim življenjem in nedejavnostjo oz. neplodno dejavnostjo;
za silentium v aktivnem smislu – homine (in foro) non loquente – v odlom-
33 A. J. Woodman, A Note on Sallust, Catilina 1,1, CQ 67 (1973).
34 Paneg. 48; obsežnejši citat gl. spodaj.
35 De orat. 1.32: »Prav v tem se daleč najbolj razlikujemo od zveri – da namreč med seboj go-
vorimo in moremo z govorico izražati svoje misli.«
36 Prevod odlomka gl. v op. 18.
