Page 71 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 71
De Catilinae coniuratione
koraku ne odpove temu, da bi v svojo argumentacijo vključil tudi bralca
(1.2 alterum nobis cum dis, alterum cum beluis commune est), vendar pa
je sklep, ki iz tega sledi (1.3 Quo mihi rectius videtur …), opazno privatizi-
ran prostor, v katerem se avtoritativno izpostavi z lastnim glasom in opo-
zori predvsem na svojo moralno pozicijo. S pomočjo tega argumenta si pri-
povedovalec v odnosu do bralca zagotovi status moralne avtoritete, s katero
je bralec pravzaprav intimno povezan (ker je, kot se izrazi pripovedovalec v
1.2, subjekt iste dvojne narave, obenem pa zavezan istemu cilju – memoria
nostri – in istim prizadevanjem – virtus), vendar tudi prisiljen v njeno logi-
ko, ki si jo pripovedovalec prisvoji v antitetičnem koraku C.
Vsi ti ukrepi v pripovedi torej odločilno pripomorejo k razvoju moral-
ne oz. etične dimenzije zgodovinopisnega pripovedovalca, katere predstava
je bralcu skozi prolog tako rekoč vsiljena že od uvodne misli – tudi ali pred-
vsem na račun argumenta omnes homines, qui sese student praestare ceteris
animalibus summa ope niti decet … (Cat. 1.1), ki zaradi splošne uvodne for-
mulacije – prav njen splošen značaj pa že od začetka pripovedovalcu zago-
tavlja avtoritativnost v razmerju do bralca – predstavlja psihološki pritisk
na bralca, ki ga sili sprejeti pripovedovalčevo dikcijo in njegov miselni tok.
Pri tem velja izpostaviti tudi nadvse smiselno izbiro izrazov animal, pecus,
belua v 1.1–1.2, ki izkazuje pripovedovalčevo razumevanje psihološke di-
menzije teh izrazov in ki obenem ustvarja primerno okolje za izjemno sub-
tilno raba izraza silentium v 1.1; zlasti v rabi izraza silentium lahko namreč
vnovič zasledimo moment, ko se srečata zgodovinopisni pripovedovalec in
izkustveni pripovedovalec.
Človek (omnes homines) je bitje prav kakor vsa druga bitja (ceteris ani-
malibus); od drugih bitij ga razlikuje prizadevanje, da bi jih presegel (qui
sese student praestare). Preseči jih more samo s pravilnim delovanjem, kakor
je pojasnjeno v summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant, s čimer je
jasneje opredeljen nevtralno rabljeni izraz studere.32 Ključen moment rabe
izraza pecora oz. primerjave med homines in pecora je izraz silentium – v od-
lomku ne vitam silentio transeant veluti pecora; v pasivnem smislu izraz si-
lentium predstavlja nasprotje izrazoma gloria in memoria kot osrednjemu
momentu prvega poglavja – torej nedelovanje – tj. odsotnost pozitivnih
prizadevanj –, katerega posledica je, da človek ne doseže gloria in memo-
ria: kdor je nedejaven – non studet –, ne doseže slave in trajnega spomina
– non quaerit gloriam neque memoriam maxumam efficit –, zato se o njem
ne govori – siletur de eo. Če torej izraz animalia zajema tudi ljudi, izraz pe-
32 Prizadevanje je lahko tudi negativne vrednosti, kakor v 37.3: odio suarum mutari omnia stu-
dent; vsekakor pripovedovalec s sobesedilom določi vrednost prizadevanja (studere).
koraku ne odpove temu, da bi v svojo argumentacijo vključil tudi bralca
(1.2 alterum nobis cum dis, alterum cum beluis commune est), vendar pa
je sklep, ki iz tega sledi (1.3 Quo mihi rectius videtur …), opazno privatizi-
ran prostor, v katerem se avtoritativno izpostavi z lastnim glasom in opo-
zori predvsem na svojo moralno pozicijo. S pomočjo tega argumenta si pri-
povedovalec v odnosu do bralca zagotovi status moralne avtoritete, s katero
je bralec pravzaprav intimno povezan (ker je, kot se izrazi pripovedovalec v
1.2, subjekt iste dvojne narave, obenem pa zavezan istemu cilju – memoria
nostri – in istim prizadevanjem – virtus), vendar tudi prisiljen v njeno logi-
ko, ki si jo pripovedovalec prisvoji v antitetičnem koraku C.
Vsi ti ukrepi v pripovedi torej odločilno pripomorejo k razvoju moral-
ne oz. etične dimenzije zgodovinopisnega pripovedovalca, katere predstava
je bralcu skozi prolog tako rekoč vsiljena že od uvodne misli – tudi ali pred-
vsem na račun argumenta omnes homines, qui sese student praestare ceteris
animalibus summa ope niti decet … (Cat. 1.1), ki zaradi splošne uvodne for-
mulacije – prav njen splošen značaj pa že od začetka pripovedovalcu zago-
tavlja avtoritativnost v razmerju do bralca – predstavlja psihološki pritisk
na bralca, ki ga sili sprejeti pripovedovalčevo dikcijo in njegov miselni tok.
Pri tem velja izpostaviti tudi nadvse smiselno izbiro izrazov animal, pecus,
belua v 1.1–1.2, ki izkazuje pripovedovalčevo razumevanje psihološke di-
menzije teh izrazov in ki obenem ustvarja primerno okolje za izjemno sub-
tilno raba izraza silentium v 1.1; zlasti v rabi izraza silentium lahko namreč
vnovič zasledimo moment, ko se srečata zgodovinopisni pripovedovalec in
izkustveni pripovedovalec.
Človek (omnes homines) je bitje prav kakor vsa druga bitja (ceteris ani-
malibus); od drugih bitij ga razlikuje prizadevanje, da bi jih presegel (qui
sese student praestare). Preseči jih more samo s pravilnim delovanjem, kakor
je pojasnjeno v summa ope niti decet, ne vitam silentio transeant, s čimer je
jasneje opredeljen nevtralno rabljeni izraz studere.32 Ključen moment rabe
izraza pecora oz. primerjave med homines in pecora je izraz silentium – v od-
lomku ne vitam silentio transeant veluti pecora; v pasivnem smislu izraz si-
lentium predstavlja nasprotje izrazoma gloria in memoria kot osrednjemu
momentu prvega poglavja – torej nedelovanje – tj. odsotnost pozitivnih
prizadevanj –, katerega posledica je, da človek ne doseže gloria in memo-
ria: kdor je nedejaven – non studet –, ne doseže slave in trajnega spomina
– non quaerit gloriam neque memoriam maxumam efficit –, zato se o njem
ne govori – siletur de eo. Če torej izraz animalia zajema tudi ljudi, izraz pe-
32 Prizadevanje je lahko tudi negativne vrednosti, kakor v 37.3: odio suarum mutari omnia stu-
dent; vsekakor pripovedovalec s sobesedilom določi vrednost prizadevanja (studere).
