Page 70 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 70
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
re osrednjo in najbolj intimno točko zavzema sugestivna refleksija pripo-
vedovalca:
A1 thesis omnis homines ≠ ceteris animalibus pozit. neg.
B1 ad lectorem animi imperio ≠ corporis servitio
magis utimur pozit. neg.
C narrator alterum nobis cum dis ≠ alterum cum beluis commune
Quo mihi rectius videtur …
ingeni (opibus) ≠ quam virium opibus intervencija
B2 ad lectorem vita … brevis ≠ memoriam nostri
maxume longam neg. pozit.
A2 thesis divitiarum et
formae gloria ≠ virtus clara aeternaque neg. pozit.
Vrhunec te krožne strukture je, kot smo pokazali zgoraj, intervencija
pripovedovalca, s katero se le-ta pozicionira v njen osrednji in ključni ele-
ment. Namen in učinek, ki ga ima ta Ringkomposition na bralca, je več-
kraten oz. večplasten. Izenačitev posameznih pozitivnih kategorij v na-
sprotju z njihovimi antitetičnimi pari poteka, kot smo pokazali, v loku
A→B→C→B→A: omnes homines → animi imperium → commune cum dis – quo
rectius videtur ingeni opibus … → memoria longa → virtus clara aeternaque.
Struktura je opazno podrejena sklepanju od splošne teze (A) prek konkre-
tizacije (B) in osrednje teme (C) ter nato nazaj od konkretne antiteze (B) k
splošni in abstraktni (A) – pri tem pa ne moremo prezreti pripovedovalče-
ve namere, da v zadnji antitetični par in končni element krožne strukture
postavi virtus, kot bi hotel za bralca ustvariti nadpomenko ostalim pozitiv-
nim kategorijam, izpostavljenim v prejšnjih korakih.
Dejstvo, da pripovedovalec v posameznih antitetičnih korakih prehaja
od splošnega k konkretnemu, je ključnega pomena tudi za to, da bralec do
pripovedovalca že zavzame specifičen odnos: če je v prvem in diametralno
nasprotnem zadnjem (A1 – A2) koraku argument pripovedovalca še pov-
sem splošne in apodejktične narave, pa drugi korak (B) pomeni konkreti-
zacijo v tem pogledu, da pripovedovalec apostrofira bralca (B1:1.2 Sed no-
stra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio
magis utimur – B2: 1.3 quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est), obe-
nem pa apodiktični ton prvega antitetičnega koraka (A) v drugem zame-
nja komaj opazna relativizacija, ki jo v B1 ponazarja izraz magis, v B2 pa iz-
raz rectius, ki se sicer pojavi že v osrednjem koraku C (1.3 Quo mihi recti-
us videtur …).
Korak C, s pomočjo katerega se, kot smo že povedali, pripovedovalec
umesti v sredo te antitetične strukture in se tako organsko poveže s kon-
ceptom virtus, ima tako večplasten pomen: pripovedovalec se tudi v tem
re osrednjo in najbolj intimno točko zavzema sugestivna refleksija pripo-
vedovalca:
A1 thesis omnis homines ≠ ceteris animalibus pozit. neg.
B1 ad lectorem animi imperio ≠ corporis servitio
magis utimur pozit. neg.
C narrator alterum nobis cum dis ≠ alterum cum beluis commune
Quo mihi rectius videtur …
ingeni (opibus) ≠ quam virium opibus intervencija
B2 ad lectorem vita … brevis ≠ memoriam nostri
maxume longam neg. pozit.
A2 thesis divitiarum et
formae gloria ≠ virtus clara aeternaque neg. pozit.
Vrhunec te krožne strukture je, kot smo pokazali zgoraj, intervencija
pripovedovalca, s katero se le-ta pozicionira v njen osrednji in ključni ele-
ment. Namen in učinek, ki ga ima ta Ringkomposition na bralca, je več-
kraten oz. večplasten. Izenačitev posameznih pozitivnih kategorij v na-
sprotju z njihovimi antitetičnimi pari poteka, kot smo pokazali, v loku
A→B→C→B→A: omnes homines → animi imperium → commune cum dis – quo
rectius videtur ingeni opibus … → memoria longa → virtus clara aeternaque.
Struktura je opazno podrejena sklepanju od splošne teze (A) prek konkre-
tizacije (B) in osrednje teme (C) ter nato nazaj od konkretne antiteze (B) k
splošni in abstraktni (A) – pri tem pa ne moremo prezreti pripovedovalče-
ve namere, da v zadnji antitetični par in končni element krožne strukture
postavi virtus, kot bi hotel za bralca ustvariti nadpomenko ostalim pozitiv-
nim kategorijam, izpostavljenim v prejšnjih korakih.
Dejstvo, da pripovedovalec v posameznih antitetičnih korakih prehaja
od splošnega k konkretnemu, je ključnega pomena tudi za to, da bralec do
pripovedovalca že zavzame specifičen odnos: če je v prvem in diametralno
nasprotnem zadnjem (A1 – A2) koraku argument pripovedovalca še pov-
sem splošne in apodejktične narave, pa drugi korak (B) pomeni konkreti-
zacijo v tem pogledu, da pripovedovalec apostrofira bralca (B1:1.2 Sed no-
stra omnis vis in animo et corpore sita est: animi imperio, corporis servitio
magis utimur – B2: 1.3 quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est), obe-
nem pa apodiktični ton prvega antitetičnega koraka (A) v drugem zame-
nja komaj opazna relativizacija, ki jo v B1 ponazarja izraz magis, v B2 pa iz-
raz rectius, ki se sicer pojavi že v osrednjem koraku C (1.3 Quo mihi recti-
us videtur …).
Korak C, s pomočjo katerega se, kot smo že povedali, pripovedovalec
umesti v sredo te antitetične strukture in se tako organsko poveže s kon-
ceptom virtus, ima tako večplasten pomen: pripovedovalec se tudi v tem
