Page 69 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 69
De Catilinae coniuratione
prologa je pojem virtus kot nadredni pojem in vse njene pozitivne mani-
festacije ter njej nasprotni negativni koncepti,30 ki so za oblikovanje osebe
pripovedovalca eden ključnih vzvodov in je v poglavju 1.1–1.4 bralcu pred-
stavljen kot osrednji motiv vrste antitetičnih parov:
1.1–1.4 Omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, sum-
ma ope niti decet, ne vitam silentio transeant veluti pecora, quae natura prona
atque ventri oboedientia finxit. Sed nostra omnis vis in animo et corpore sita
est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, al-
terum cum beluis commune est. Quo mihi rectius videtur ingeni quam vi-
rium opibus gloriam quaerere et, quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est,
memoriam nostri quam maxume longam efficere. Nam divitiarum et formae
gloria fluxa atque fragilis est, virtus clara aeternaque habetur.31
Odlomek je utemeljen na ključnih etičnih kategorijah, ki so urejene v
vrsti urejenih antitetičnih parov; homines – animalia (1.1); animi impe-
rium – corporis servitium (1.2); di – beluae (1.2); ingenium – vires (1.3);
vita … brevis – memoria … maxume longa (1.4); divitiarum et formae glo-
ria fluxa atque fragilis – virtus clara aeternaque (1.4), vis corporis – virtus
animi (1.5).
Zaradi nekaterih učinkov, predvsem pri razporeditvi naštetih antite-
tičnih parov vrednot in protivrednot, je odlomek 1.1–1.4 precejšnjega po-
mena za oblikovanje zavesti bralca, saj se ta do figure pripovedovalca prav
ob razgradnji pojma virtus v vseh oblikah pojavnosti v navedenih antitetič-
nih parih opredeli kot do izrazito moralne figure.
Pomemben tovrstni učinek ima skrbno zgrajena struktura, sestavljena
iz posameznih antitetičnih parov, v katero se sam pripovedovalec umešča
kot osrednji element, in sicer tako, da si prva dva antitetična para sledi-
ta od splošnega h konkretnemu in pozitivnega k negativnemu, druga dva
pa po intervenciji pripovedovalca v obratnem vrstnem redu od konkretne-
ga k splošnemu in negativnega k pozitivnemu. Antitetični pari vrednot to-
rej v smislu urejenosti predstavljajo koncentrično Ringkomposition, kate-
30 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 5–17; S. Usher, Sallust, the Censor of a Decadent
Age, History Today 13 (1963), št. 8, 572; E. Tiffou, n. d., 353–413.
31 »Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da
ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in po-
korne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo,
da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z žival-
mi. Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesni-
mi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin
na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava
kreposti pa sijoča in večna.«
prologa je pojem virtus kot nadredni pojem in vse njene pozitivne mani-
festacije ter njej nasprotni negativni koncepti,30 ki so za oblikovanje osebe
pripovedovalca eden ključnih vzvodov in je v poglavju 1.1–1.4 bralcu pred-
stavljen kot osrednji motiv vrste antitetičnih parov:
1.1–1.4 Omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, sum-
ma ope niti decet, ne vitam silentio transeant veluti pecora, quae natura prona
atque ventri oboedientia finxit. Sed nostra omnis vis in animo et corpore sita
est: animi imperio, corporis servitio magis utimur; alterum nobis cum dis, al-
terum cum beluis commune est. Quo mihi rectius videtur ingeni quam vi-
rium opibus gloriam quaerere et, quoniam vita ipsa, qua fruimur, brevis est,
memoriam nostri quam maxume longam efficere. Nam divitiarum et formae
gloria fluxa atque fragilis est, virtus clara aeternaque habetur.31
Odlomek je utemeljen na ključnih etičnih kategorijah, ki so urejene v
vrsti urejenih antitetičnih parov; homines – animalia (1.1); animi impe-
rium – corporis servitium (1.2); di – beluae (1.2); ingenium – vires (1.3);
vita … brevis – memoria … maxume longa (1.4); divitiarum et formae glo-
ria fluxa atque fragilis – virtus clara aeternaque (1.4), vis corporis – virtus
animi (1.5).
Zaradi nekaterih učinkov, predvsem pri razporeditvi naštetih antite-
tičnih parov vrednot in protivrednot, je odlomek 1.1–1.4 precejšnjega po-
mena za oblikovanje zavesti bralca, saj se ta do figure pripovedovalca prav
ob razgradnji pojma virtus v vseh oblikah pojavnosti v navedenih antitetič-
nih parih opredeli kot do izrazito moralne figure.
Pomemben tovrstni učinek ima skrbno zgrajena struktura, sestavljena
iz posameznih antitetičnih parov, v katero se sam pripovedovalec umešča
kot osrednji element, in sicer tako, da si prva dva antitetična para sledi-
ta od splošnega h konkretnemu in pozitivnega k negativnemu, druga dva
pa po intervenciji pripovedovalca v obratnem vrstnem redu od konkretne-
ga k splošnemu in negativnega k pozitivnemu. Antitetični pari vrednot to-
rej v smislu urejenosti predstavljajo koncentrično Ringkomposition, kate-
30 D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, 5–17; S. Usher, Sallust, the Censor of a Decadent
Age, History Today 13 (1963), št. 8, 572; E. Tiffou, n. d., 353–413.
31 »Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da
ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in po-
korne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo,
da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z žival-
mi. Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesni-
mi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin
na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava
kreposti pa sijoča in večna.«
