Page 68 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 68
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
re se zlasti zgodovinopisni pripovedovalec kaže kot moralna avtoriteta, zara-
di idej, izraženih v prologu 1.1–4.5 (zlasti v poglavjih 1.1–2.5), pa tudi kot
intelektualna avtoriteta, ki jo posebej vznemirja vprašanje virtus v službi
domovine.28 Vtis o učenem pripovedovalcu še naknadno potrdijo »anali-
stična« poglavja 6–12.
Ena od pomembnih funkcij, ki jih ima torej prolog za figuro pripove-
dovalca, je med drugim ta, da ga poleg njegove podobe moralne avtoritete
determinira kot intelektualno avtoriteto. Ta vtis je dosežen po dveh poteh;
delno se ta – zgodovinopisni – pripovedovalec kot erudit predstavi s povze-
manjem različnih topoi zlasti v poglavjih 1.1–2.5 (čeprav se, kot bomo po-
kazali v nadaljevanju, v 2.1–2.3 že začenja kazati kot zgodovinopisna avto-
riteta), deloma pa ta vtis oblikuje v poglavjih 6–12, kjer že deluje tudi kot
povsem avtonomen mislec.
Dejstvo, da ima pripovedovalec jasno ambicijo, da bi se bralcu predsta-
vil kot intelektualna avtoriteta, ki ima dober vpogled v historično materi-
jo, je poleg prisotnosti tedanjemu občinstvu nedvomno dobro znanih idej
v prologu eminentno razvidno tudi iz poglavja 53.2:
53.2 Sed mihi multa legenti, multa audienti, quae populus Romanus domi mi-
litiaeque, mari atque terra praeclara facinora fecit, forte lubuit attendere, quae
res maxume tanta negotia sustinuisset.29
Pri tem moramo posebej opozoriti na dejstvo, da v poglavju 53 vnovič
pride do podvajanja pripovednega gledišča oziroma do zbližanja dveh ma-
nifestacij pripovedovalca – zgodovinopisnega pripovedovalca in izkustvene-
ga pripovedovalca, o katerem bomo več spregovorili še v nadaljevanju; iz-
raz mihi multa legenti, multa audienti nujno implicira izkustvo – ta trdi-
tev naj bi potrdila, da so dejanja pripovedovalca (izražena z deležnikom le-
genti ter audienti) tista, ki mu zagotavljajo historično védenje in posledič-
no legitimacijo avtoritete v odnosu do bralca; pri zgodovinopisnem pripove-
dovalcu tovrstna legitimacija skozi dejanja, ki bi izražala njegovo intelektu-
alno komponento, v očeh bralca pravzaprav ni potrebna.Prolog je napisan
v obliki akademskega diskurza, ki je smiselno bližje antitetičnemu filozof-
skemu traktatu kot – strogo vzeto – zgodovinskemu uvodu. Osebo pripo-
vedovalca, kot že rečeno, bistveno zaznamuje njena intelektualna in moral-
na vrednost v očeh bralca, čemur je namenjen obsežen del prologa 1.1–4.5,
pa tudi tako imenovanega »razširjenega prologa« 6–13. Osrednji moment
28 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Catili-
na Proömium, 337ss.
29 »Veliko sem prebral in dosti poslušal o izrednih dejanjih rimskega ljudstva, bodisi doma bo-
disi v vojni, na morju in kopnem, zato me posebej zanima, kaj neki je tolikšne podvige omo-
gočilo.«
re se zlasti zgodovinopisni pripovedovalec kaže kot moralna avtoriteta, zara-
di idej, izraženih v prologu 1.1–4.5 (zlasti v poglavjih 1.1–2.5), pa tudi kot
intelektualna avtoriteta, ki jo posebej vznemirja vprašanje virtus v službi
domovine.28 Vtis o učenem pripovedovalcu še naknadno potrdijo »anali-
stična« poglavja 6–12.
Ena od pomembnih funkcij, ki jih ima torej prolog za figuro pripove-
dovalca, je med drugim ta, da ga poleg njegove podobe moralne avtoritete
determinira kot intelektualno avtoriteto. Ta vtis je dosežen po dveh poteh;
delno se ta – zgodovinopisni – pripovedovalec kot erudit predstavi s povze-
manjem različnih topoi zlasti v poglavjih 1.1–2.5 (čeprav se, kot bomo po-
kazali v nadaljevanju, v 2.1–2.3 že začenja kazati kot zgodovinopisna avto-
riteta), deloma pa ta vtis oblikuje v poglavjih 6–12, kjer že deluje tudi kot
povsem avtonomen mislec.
Dejstvo, da ima pripovedovalec jasno ambicijo, da bi se bralcu predsta-
vil kot intelektualna avtoriteta, ki ima dober vpogled v historično materi-
jo, je poleg prisotnosti tedanjemu občinstvu nedvomno dobro znanih idej
v prologu eminentno razvidno tudi iz poglavja 53.2:
53.2 Sed mihi multa legenti, multa audienti, quae populus Romanus domi mi-
litiaeque, mari atque terra praeclara facinora fecit, forte lubuit attendere, quae
res maxume tanta negotia sustinuisset.29
Pri tem moramo posebej opozoriti na dejstvo, da v poglavju 53 vnovič
pride do podvajanja pripovednega gledišča oziroma do zbližanja dveh ma-
nifestacij pripovedovalca – zgodovinopisnega pripovedovalca in izkustvene-
ga pripovedovalca, o katerem bomo več spregovorili še v nadaljevanju; iz-
raz mihi multa legenti, multa audienti nujno implicira izkustvo – ta trdi-
tev naj bi potrdila, da so dejanja pripovedovalca (izražena z deležnikom le-
genti ter audienti) tista, ki mu zagotavljajo historično védenje in posledič-
no legitimacijo avtoritete v odnosu do bralca; pri zgodovinopisnem pripove-
dovalcu tovrstna legitimacija skozi dejanja, ki bi izražala njegovo intelektu-
alno komponento, v očeh bralca pravzaprav ni potrebna.Prolog je napisan
v obliki akademskega diskurza, ki je smiselno bližje antitetičnemu filozof-
skemu traktatu kot – strogo vzeto – zgodovinskemu uvodu. Osebo pripo-
vedovalca, kot že rečeno, bistveno zaznamuje njena intelektualna in moral-
na vrednost v očeh bralca, čemur je namenjen obsežen del prologa 1.1–4.5,
pa tudi tako imenovanega »razširjenega prologa« 6–13. Osrednji moment
28 A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Catili-
na Proömium, 337ss.
29 »Veliko sem prebral in dosti poslušal o izrednih dejanjih rimskega ljudstva, bodisi doma bo-
disi v vojni, na morju in kopnem, zato me posebej zanima, kaj neki je tolikšne podvige omo-
gočilo.«
