Page 67 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 67
De Catilinae coniuratione
rem publicam habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex
pulcherruma atque optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.24
Odlomek 4.2 bi prav tako lahko funkcioniral kot znamenje zgodovino-
pisnega pripovedovalca, vendar pa odvisnost odločitve za pisanje zgodovi-
ne od osebnih izkustev trditev igitur statui res gestas ... carptim perscribere
še vedno umešča v drugostopenjsko pripoved izkustvenega pripovedovalca:
4.2 sed, a quo incepto studioque me ambitio mala detinuerat, eodem regressus
statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria digna videbantur,
perscribere25
Zaradi intervencije v odlomku 3.3–4.2, pri kateri torej pride do premi-
ka v pripovednih ravneh s prvostopenjske na drugostopenjsko in znotraj
katere se pripovedna perspektiva izkaže za ožjo kot znotraj prvostopenjske
pripovedi, ki jo vodi »vsevedni« zgodovinopisni pripovedovalec (slednji v
prologu 1.1–4.5, kot že rečeno, še ni povsem dokončno oblikovan); do naj-
večje dvoumnosti namreč pride pri navajanju različnih notranjih vzrokov
za izbiro predmeta razprave, ki sovpadajo z nihanjem v pripovednem gle-
dišču. Notranji razlogi pripovedovalca za izbiro pričujočega predmeta raz-
prave so navedeni v odlomku 4.3: nam id facinus in primis ego memorabile
existumo sceleris atque periculi novitate (Cat. 4.3) V tem momentu se je Sa-
lustij glede notranjih razlogov za odločitev o izbiri predmeta v dikciji tudi
povsem približal Tukididu: ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον
τῶν προγεγενημένων …26 V odlomku 3.3–4.2 so navedeni notranji razlo-
gi za izbiro – ne predmeta razprave v pričujočem delu temveč dejavnosti,
tj. zgodovinopisja:
4.2 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit … eodem re-
gressus statui res gestas populi Romani carptim … perscribere, eo magis, quod
mihi a spe, metu, partibus rei publica animus liber erat.27
Ostaja torej pomembno vprašanje, kakšen odnos uspe bralcu zavzeti do
pripovedovalca glede na povedano v prologu. Za razliko od glavnega bese-
dilnega korpusa prolog ni napisan v »objektivnem« pripovednem slogu,
pač pa je podčrtan z močno intelektualno in moralno intenco, zaradi kate-
24 »Ker smo že ravno omenili nravno stanje v družbi, se zdi, da predmet razprave kar sam kli-
če po tem, da se ozremo v preteklost in na kratko razpravimo o navadah prednikov v miru in
vojni in da povzamemo, kako so upravljali z državo in kako močno so zapustili, da je iz naj-
lepše in najboljše postala najslabša in najbolj pokvarjena.«
25 »... vendar pa sem se vrnil k prav temu opravilu, od katerega med je odvrnilo škodljivo ča-
stihlepje, in sklenil po delih – kakor se mi je pač kaj zdelo vredno spomina –, pisati o rimski
zgodovini.«
26 Th. 1.1.
27 Prev. glej zgoraj, str. 64, op. 18.
rem publicam habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex
pulcherruma atque optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.24
Odlomek 4.2 bi prav tako lahko funkcioniral kot znamenje zgodovino-
pisnega pripovedovalca, vendar pa odvisnost odločitve za pisanje zgodovi-
ne od osebnih izkustev trditev igitur statui res gestas ... carptim perscribere
še vedno umešča v drugostopenjsko pripoved izkustvenega pripovedovalca:
4.2 sed, a quo incepto studioque me ambitio mala detinuerat, eodem regressus
statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria digna videbantur,
perscribere25
Zaradi intervencije v odlomku 3.3–4.2, pri kateri torej pride do premi-
ka v pripovednih ravneh s prvostopenjske na drugostopenjsko in znotraj
katere se pripovedna perspektiva izkaže za ožjo kot znotraj prvostopenjske
pripovedi, ki jo vodi »vsevedni« zgodovinopisni pripovedovalec (slednji v
prologu 1.1–4.5, kot že rečeno, še ni povsem dokončno oblikovan); do naj-
večje dvoumnosti namreč pride pri navajanju različnih notranjih vzrokov
za izbiro predmeta razprave, ki sovpadajo z nihanjem v pripovednem gle-
dišču. Notranji razlogi pripovedovalca za izbiro pričujočega predmeta raz-
prave so navedeni v odlomku 4.3: nam id facinus in primis ego memorabile
existumo sceleris atque periculi novitate (Cat. 4.3) V tem momentu se je Sa-
lustij glede notranjih razlogov za odločitev o izbiri predmeta v dikciji tudi
povsem približal Tukididu: ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον
τῶν προγεγενημένων …26 V odlomku 3.3–4.2 so navedeni notranji razlo-
gi za izbiro – ne predmeta razprave v pričujočem delu temveč dejavnosti,
tj. zgodovinopisja:
4.2 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit … eodem re-
gressus statui res gestas populi Romani carptim … perscribere, eo magis, quod
mihi a spe, metu, partibus rei publica animus liber erat.27
Ostaja torej pomembno vprašanje, kakšen odnos uspe bralcu zavzeti do
pripovedovalca glede na povedano v prologu. Za razliko od glavnega bese-
dilnega korpusa prolog ni napisan v »objektivnem« pripovednem slogu,
pač pa je podčrtan z močno intelektualno in moralno intenco, zaradi kate-
24 »Ker smo že ravno omenili nravno stanje v družbi, se zdi, da predmet razprave kar sam kli-
če po tem, da se ozremo v preteklost in na kratko razpravimo o navadah prednikov v miru in
vojni in da povzamemo, kako so upravljali z državo in kako močno so zapustili, da je iz naj-
lepše in najboljše postala najslabša in najbolj pokvarjena.«
25 »... vendar pa sem se vrnil k prav temu opravilu, od katerega med je odvrnilo škodljivo ča-
stihlepje, in sklenil po delih – kakor se mi je pač kaj zdelo vredno spomina –, pisati o rimski
zgodovini.«
26 Th. 1.1.
27 Prev. glej zgoraj, str. 64, op. 18.
