Page 64 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 64
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
memoria digna videbantur, perscribere, eo magis, quod mihi a spe, metu, partibus
rei publicae animus liber erat.18
Kdo tu govori? Če bi v citiranem odlomku spregovoril kateri koli lik v
pripovedi, bi ga lahko obravnavali kot sekvenco z notranjim pripovednim
žariščem, vendar je dejstvo, da kljub bistveno drugačni dikciji na tem me-
stu še vedno govori pripovedovalec, le da v povsem drugačni – izkustveni –
paradigmi. Spremembo v pripovedni dikciji nakazujejo pomembni notra-
nji signali, od katerih je eden zgovornejših izbira časa; za razliko od ostale-
ga besedila prologa 1.1–4.5 je odlomek 3.3–4.2 v časovnem oziru mono-
liten – v preteklem času – in v jasnem kontrastu z odlomkom 1.1–3.1, v
katerem prevladuje splošni (sedanji) čas pripovedi, razen seveda odlomka
2.1–2.2, v katerem prevladuje logični čas:
2.1–2.2 Igitur initio reges – nam in terris nomen imperi id primum fuit – divorsi
pars ingenium, alii corpus exercebant.19
Premik v pripovednem gledišču jasno nakazuje tudi specifično izrazje
v citiranem odlomku; izbira izraza adulescentulus v 3.320 namesto prepro-
stejšega adulescens (ki je v Katilinovi zaroti uporabljen petkrat21) ali bese-
dne zveze ab adulescentia22 jasno nakazuje, da na tem mestu ne govori zgo-
dovinopisni pripovedovalec, temveč izkustveni pripovedovalec. Podoben
učinek ima paralelizem v 3.3: … pro pudore, pro abstinentia, pro virtute au-
dacia, largitio, avaritia vigebant.
Kakšno je razmerje med dvema pripovedovalcema oz. med dvema para-
digmama pripovedovalca? V citiranem odlomku vsekakor ne govori zgodo-
18 »Sam sem se dosti premlad najprej vneto posvetil državni službi, prav kakor toliko drugih,
a se mi je marsikaj uprlo, kajti v politiki so se namesto skromnosti, zadržanosti in kreposti
uveljavile predrznost, razsipnost in lakomnost. Čeprav se je moj duh, ki so mu bile slabe raz-
vade neznane, vsega tega branil, je bila moja neizkušena mladost, ki jo je pokvarilo stremu-
štvo, ujeta sredi vse te pokvarjenosti; tudi meni je, dasiravno sem se ogradil od nizkotnih na-
vad ostalih, pohlep po časteh naložil enako breme govoric in zavisti kakor drugim.
Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življenja
preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni
lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil
kratkočasiti; ne, sklenil sem se vrniti k podvigu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in
po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vredno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljud-
stva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vneto zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se
ne nadejam, ničesar se ne bojim in politično nikomur ne pripadam ...«
19 »Sprva so torej nekateri kralji – takšna je bila namreč prva oblika vladavine –, utrjevali
duha, spet drugi pa telo ...«
20 Izraz adulescentulus je v C uporabljen še dvakrat: v 49.2 – kjer se nanaša na Cezarja – in v
52.26, v Katonovem govoru.
21 Cat. 14.5, 15.1, 18.4, 38.1, 52.31
22 Cat. 5.2.
memoria digna videbantur, perscribere, eo magis, quod mihi a spe, metu, partibus
rei publicae animus liber erat.18
Kdo tu govori? Če bi v citiranem odlomku spregovoril kateri koli lik v
pripovedi, bi ga lahko obravnavali kot sekvenco z notranjim pripovednim
žariščem, vendar je dejstvo, da kljub bistveno drugačni dikciji na tem me-
stu še vedno govori pripovedovalec, le da v povsem drugačni – izkustveni –
paradigmi. Spremembo v pripovedni dikciji nakazujejo pomembni notra-
nji signali, od katerih je eden zgovornejših izbira časa; za razliko od ostale-
ga besedila prologa 1.1–4.5 je odlomek 3.3–4.2 v časovnem oziru mono-
liten – v preteklem času – in v jasnem kontrastu z odlomkom 1.1–3.1, v
katerem prevladuje splošni (sedanji) čas pripovedi, razen seveda odlomka
2.1–2.2, v katerem prevladuje logični čas:
2.1–2.2 Igitur initio reges – nam in terris nomen imperi id primum fuit – divorsi
pars ingenium, alii corpus exercebant.19
Premik v pripovednem gledišču jasno nakazuje tudi specifično izrazje
v citiranem odlomku; izbira izraza adulescentulus v 3.320 namesto prepro-
stejšega adulescens (ki je v Katilinovi zaroti uporabljen petkrat21) ali bese-
dne zveze ab adulescentia22 jasno nakazuje, da na tem mestu ne govori zgo-
dovinopisni pripovedovalec, temveč izkustveni pripovedovalec. Podoben
učinek ima paralelizem v 3.3: … pro pudore, pro abstinentia, pro virtute au-
dacia, largitio, avaritia vigebant.
Kakšno je razmerje med dvema pripovedovalcema oz. med dvema para-
digmama pripovedovalca? V citiranem odlomku vsekakor ne govori zgodo-
18 »Sam sem se dosti premlad najprej vneto posvetil državni službi, prav kakor toliko drugih,
a se mi je marsikaj uprlo, kajti v politiki so se namesto skromnosti, zadržanosti in kreposti
uveljavile predrznost, razsipnost in lakomnost. Čeprav se je moj duh, ki so mu bile slabe raz-
vade neznane, vsega tega branil, je bila moja neizkušena mladost, ki jo je pokvarilo stremu-
štvo, ujeta sredi vse te pokvarjenosti; tudi meni je, dasiravno sem se ogradil od nizkotnih na-
vad ostalih, pohlep po časteh naložil enako breme govoric in zavisti kakor drugim.
Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življenja
preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni
lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil
kratkočasiti; ne, sklenil sem se vrniti k podvigu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in
po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vredno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljud-
stva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vneto zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se
ne nadejam, ničesar se ne bojim in politično nikomur ne pripadam ...«
19 »Sprva so torej nekateri kralji – takšna je bila namreč prva oblika vladavine –, utrjevali
duha, spet drugi pa telo ...«
20 Izraz adulescentulus je v C uporabljen še dvakrat: v 49.2 – kjer se nanaša na Cezarja – in v
52.26, v Katonovem govoru.
21 Cat. 14.5, 15.1, 18.4, 38.1, 52.31
22 Cat. 5.2.
