Page 63 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 63
De Catilinae coniuratione
sicer v nekaterih pomembnih potezah prolog v Katilinovi zaroti bistveno
razlikuje.
V predgovoru k Peloponeški vojni je namreč pripovedovalec zaradi na-
videzne tretjeosebne dikcije15 že od samega začetka jasno ločen od avtor-
ja, še toliko bolj, ker se ta v besedilnem korpusu kasneje tudi zavestno po-
javi kot akter;16
1.1 Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν Πελοποννησίων καὶ
Ἀθηναίων, ὡς ἐπολέμησαν πρὸς ἀλλήλους, ἀρξάμενος εὐθὺς καθισταμένου καὶ
ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον τῶν προγεγενημένων …17
V predgovoru h Katilinovi zaroti se pripovedno gledišče zgodovinopi-
snega pripovedovalca in izkustvenega pripovedovalca, če se zaenkrat izra-
zimo nekoliko ohlapno, na nekaterih mestih povsem zbližata. Pripoved v
prologu je prvoosebna, čemur se pisec sicer tudi v besedilnem korpusu ne
odpove, vendar je pomembna razlika med Tukididovim in Salustijevim
pripovedovalcem v prologu ta, da v predgovoru h Katilinovi zaroti v po-
glavjih 3.3–4.2 figura izkustvenega pripovedovalca prvič konkretno spre-
govori o sebi oziroma o avtorju, in sicer prav tako prvoosebno, zaradi če-
sar se ob že (vsaj delno) oblikovani figuri zgodovinopisnega pripovedoval-
ca (katere »gradnja« je potekala v poglavjih 1.1–2.9) ustvari vtis podvoje-
nega pripovednega gledišča, ali bolje rečeno, ožjega pripovednega gledišča
znotraj širše perspektive:
3.3–4.2 Sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam
latus sum ibique mihi multa advorsa fuere. Nam pro pudore, pro abstinentia,
pro virtute audacia, largitio, avaritia vigebant. Quae tametsi animus aspernaba-
tur insolens malarum artium, tamen inter tanta vitia imbecilla aetas ambiti-
one corrupta tenebatur; ac me, cum ab reliquorum malis moribus dissentirem,
nihilo minus honoris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat.
Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam ae-
tatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium socordia atque de-
sidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut venando servilibus
officiis, intentum aetatem agere; sed, a quo incepto studioque me ambitio mala
detinuerat, eodem regressus statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque
15 Kot smo pokazali v poglavju o naratoloških izhodiščih, izbira pripovedne osebe ni ustrezen
kriterij za določanje figure pripovedovalca, saj lahko vsak pripovedovalec izjavi »(jaz pra-
vim, da) ...« (G. Genette, Narrative discourse, 244; M. Bal, Narratology, 22).
16 Epizoda o obleganju Amfipole.
17 »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci. Z delom je pričel takoj ob nje-
nem izbruhu, ker je ocenil, da se bo razvila v veliko vojno, daleč vrednejšo opisovanja, kakor
so bile vse poprejšnje.«
sicer v nekaterih pomembnih potezah prolog v Katilinovi zaroti bistveno
razlikuje.
V predgovoru k Peloponeški vojni je namreč pripovedovalec zaradi na-
videzne tretjeosebne dikcije15 že od samega začetka jasno ločen od avtor-
ja, še toliko bolj, ker se ta v besedilnem korpusu kasneje tudi zavestno po-
javi kot akter;16
1.1 Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν Πελοποννησίων καὶ
Ἀθηναίων, ὡς ἐπολέμησαν πρὸς ἀλλήλους, ἀρξάμενος εὐθὺς καθισταμένου καὶ
ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον τῶν προγεγενημένων …17
V predgovoru h Katilinovi zaroti se pripovedno gledišče zgodovinopi-
snega pripovedovalca in izkustvenega pripovedovalca, če se zaenkrat izra-
zimo nekoliko ohlapno, na nekaterih mestih povsem zbližata. Pripoved v
prologu je prvoosebna, čemur se pisec sicer tudi v besedilnem korpusu ne
odpove, vendar je pomembna razlika med Tukididovim in Salustijevim
pripovedovalcem v prologu ta, da v predgovoru h Katilinovi zaroti v po-
glavjih 3.3–4.2 figura izkustvenega pripovedovalca prvič konkretno spre-
govori o sebi oziroma o avtorju, in sicer prav tako prvoosebno, zaradi če-
sar se ob že (vsaj delno) oblikovani figuri zgodovinopisnega pripovedoval-
ca (katere »gradnja« je potekala v poglavjih 1.1–2.9) ustvari vtis podvoje-
nega pripovednega gledišča, ali bolje rečeno, ožjega pripovednega gledišča
znotraj širše perspektive:
3.3–4.2 Sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam
latus sum ibique mihi multa advorsa fuere. Nam pro pudore, pro abstinentia,
pro virtute audacia, largitio, avaritia vigebant. Quae tametsi animus aspernaba-
tur insolens malarum artium, tamen inter tanta vitia imbecilla aetas ambiti-
one corrupta tenebatur; ac me, cum ab reliquorum malis moribus dissentirem,
nihilo minus honoris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat.
Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam ae-
tatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium socordia atque de-
sidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut venando servilibus
officiis, intentum aetatem agere; sed, a quo incepto studioque me ambitio mala
detinuerat, eodem regressus statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque
15 Kot smo pokazali v poglavju o naratoloških izhodiščih, izbira pripovedne osebe ni ustrezen
kriterij za določanje figure pripovedovalca, saj lahko vsak pripovedovalec izjavi »(jaz pra-
vim, da) ...« (G. Genette, Narrative discourse, 244; M. Bal, Narratology, 22).
16 Epizoda o obleganju Amfipole.
17 »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci. Z delom je pričel takoj ob nje-
nem izbruhu, ker je ocenil, da se bo razvila v veliko vojno, daleč vrednejšo opisovanja, kakor
so bile vse poprejšnje.«
