Page 62 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 62
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
»Začetki so problematični. Prvi odstavek je težaven, prvi stavek pogo-
sto nemogoč. Pomagati bi utegnila tradicija in slog ...«10 Specifična formu-
lacija prologov v Salustijevih monografijah na prvi pogled omogoča sklep,
da gre za zgodovinopisca–filozofa,11 ne pa čistega zgodovinarja; v Katilino-
vi zaroti (kot tudi v Jugurtinski vojni) je oblika in zgradba prologa proble-
matična tako s stališča sporočilnosti kot tudi s stališča zgradbe.12
Prolog pa je izrazito problematičen tudi glede določanja oz. oblikova-
nja osebe pripovedovalca. V tem delu besedila namreč pripovedno gledišče,
ki bi moralo biti monolitno, niha, figura pripovedovalca pa je zaradi tega v
prologu nestabilna, saj mestoma prihaja do podvajanja pripovedovalčeve-
ga glasu, ali bolje rečeno, figura pripovedovalca, kot se nam kaže v prolo-
gu in kasneje (redkeje) tudi v besedilu ni ena sama, temveč lahko v prolo-
gu pravzaprav sledimo razvoju dveh pripovedovalcev. Za potrebe te analize
bomo splošno figuro pripovedovalca, ki bi jo (v širšem smislu splošnih za-
konitosti oblikovanja figure pripovedovalca) nekoliko ohlapno rečeno lah-
ko srečali tudi v katerem koli drugem historičnem delu, imenovali zgodo-
vinopisni pripovedovalec; drugo manifestacijo pripovedovalca, ki ga bistve-
no opredeljuje izkustvena komponenta, bomo imenovali izkustveni pripo-
vedovalec: ta je v svoji izkustveni paradigmi zgolj bliže avtorju, vendar je
ravno njegov moralni kapital, ki izhaja iz upovedenih izkustev, v tesni po-
vezavi s pripovedno materijo, kar ga tesno umešča v pripovedno stvarnost
in torej še vedno ločuje od avtorja.13 Pri tem naj se obrnemo k primerljive-
mu modelu Tukididovega predgovora v Peloponeški vojni,14 od katerega se
10 D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historiography, ANRW 1.2 (1972), 842.
11 W. Allen, Sallust‘s Political Career, Studies in Philology 51 (1951), 1.
12 Med številnimi študijami na temo Salustijevih prologov, med katerimi beležimo precejšnja
razhajanja glede vsebine in zgradbe, ki jih citiramo tudi v nadaljevanju, naj navedemo slede-
če razprave: G. Boissier, n. d., 1905; S. Pantzerhielm-Thomas, The Prologues of Sallust. SO
15 (1936), št. 16; E. Bolaffi, I proemi delle monografie di Sallustio, Athenaeum 16 (1938),
A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Cati-
lina Proömium, Mnem. 7 (1954); A. La Penna, Il significato dei proemi Sallustiani, Maia
11 (1959); D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, Cambridge 1961; K. Büchner, Sallu-
stinterpretationen, Stuttgart 1967; A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, Milano
1968; V. Pöschl, Sallust, Darmstadt 1970; D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historio-
graphy, ANRW 1.2 (1972); E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses
prologues, Paris 1974; E. Gunderson, The History of Mind and the Philosophy of History in
Sallust‘s Bellum Catilinae, Ramus 29 (2000); specifično na temo prologa k Jugurtinski voj-
ni pa navedimo dve razpravi: P. Zancan, Prolegomeni alla Giugurtina, Atti del Reale Istitu-
to Veneto 102 (1942), K. Büchner, Der Aufbau des von Sallusts Bellum Iugurthinum, Her-
mes Einzelscriften 9 (1953).
13 Prim. B. M. Fields, Sallust’s Bellum Iugurthinum: Reading Jugurtha as the Other (magistr-
sko delo), Gainesville 2007, 25.
14 O Tukididovem vplivu na Salustija gl. poglavje »Praetera priscorum Catonisque verborum
ineruditissimum furem ...«, podpogl. »Salustij in Tukidid«.
»Začetki so problematični. Prvi odstavek je težaven, prvi stavek pogo-
sto nemogoč. Pomagati bi utegnila tradicija in slog ...«10 Specifična formu-
lacija prologov v Salustijevih monografijah na prvi pogled omogoča sklep,
da gre za zgodovinopisca–filozofa,11 ne pa čistega zgodovinarja; v Katilino-
vi zaroti (kot tudi v Jugurtinski vojni) je oblika in zgradba prologa proble-
matična tako s stališča sporočilnosti kot tudi s stališča zgradbe.12
Prolog pa je izrazito problematičen tudi glede določanja oz. oblikova-
nja osebe pripovedovalca. V tem delu besedila namreč pripovedno gledišče,
ki bi moralo biti monolitno, niha, figura pripovedovalca pa je zaradi tega v
prologu nestabilna, saj mestoma prihaja do podvajanja pripovedovalčeve-
ga glasu, ali bolje rečeno, figura pripovedovalca, kot se nam kaže v prolo-
gu in kasneje (redkeje) tudi v besedilu ni ena sama, temveč lahko v prolo-
gu pravzaprav sledimo razvoju dveh pripovedovalcev. Za potrebe te analize
bomo splošno figuro pripovedovalca, ki bi jo (v širšem smislu splošnih za-
konitosti oblikovanja figure pripovedovalca) nekoliko ohlapno rečeno lah-
ko srečali tudi v katerem koli drugem historičnem delu, imenovali zgodo-
vinopisni pripovedovalec; drugo manifestacijo pripovedovalca, ki ga bistve-
no opredeljuje izkustvena komponenta, bomo imenovali izkustveni pripo-
vedovalec: ta je v svoji izkustveni paradigmi zgolj bliže avtorju, vendar je
ravno njegov moralni kapital, ki izhaja iz upovedenih izkustev, v tesni po-
vezavi s pripovedno materijo, kar ga tesno umešča v pripovedno stvarnost
in torej še vedno ločuje od avtorja.13 Pri tem naj se obrnemo k primerljive-
mu modelu Tukididovega predgovora v Peloponeški vojni,14 od katerega se
10 D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historiography, ANRW 1.2 (1972), 842.
11 W. Allen, Sallust‘s Political Career, Studies in Philology 51 (1951), 1.
12 Med številnimi študijami na temo Salustijevih prologov, med katerimi beležimo precejšnja
razhajanja glede vsebine in zgradbe, ki jih citiramo tudi v nadaljevanju, naj navedemo slede-
če razprave: G. Boissier, n. d., 1905; S. Pantzerhielm-Thomas, The Prologues of Sallust. SO
15 (1936), št. 16; E. Bolaffi, I proemi delle monografie di Sallustio, Athenaeum 16 (1938),
A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historiographie. Das Cati-
lina Proömium, Mnem. 7 (1954); A. La Penna, Il significato dei proemi Sallustiani, Maia
11 (1959); D. C. Earl, The Political Thought of Sallust, Cambridge 1961; K. Büchner, Sallu-
stinterpretationen, Stuttgart 1967; A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, Milano
1968; V. Pöschl, Sallust, Darmstadt 1970; D. C. Earl, Prologue Form in Ancient Historio-
graphy, ANRW 1.2 (1972); E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses
prologues, Paris 1974; E. Gunderson, The History of Mind and the Philosophy of History in
Sallust‘s Bellum Catilinae, Ramus 29 (2000); specifično na temo prologa k Jugurtinski voj-
ni pa navedimo dve razpravi: P. Zancan, Prolegomeni alla Giugurtina, Atti del Reale Istitu-
to Veneto 102 (1942), K. Büchner, Der Aufbau des von Sallusts Bellum Iugurthinum, Her-
mes Einzelscriften 9 (1953).
13 Prim. B. M. Fields, Sallust’s Bellum Iugurthinum: Reading Jugurtha as the Other (magistr-
sko delo), Gainesville 2007, 25.
14 O Tukididovem vplivu na Salustija gl. poglavje »Praetera priscorum Catonisque verborum
ineruditissimum furem ...«, podpogl. »Salustij in Tukidid«.
