Page 60 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 60
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Quos secutus videlicet C. Sallustius in bello Iugurthino et Catilinae nihil ad hi-
storiam pertinentibus principiis orsus est.4
Ob tej Kvintilijanovi trditvi, ki jo moramo razumeti predvsem kot iz-
raz literarnega kriticizma,5 da jih je namreč v idiomatskem smislu sestavil
v neprimernem formatu – torej ne kot ustrezen prolog k zgodovinopisne-
mu delu temveč kot predgovor, ki se prilega bolj epidejktičnemu govorni-
štvu –, ne moremo mimo Ciceronovega teoretičnega konstrukta o obliko-
vanju prologa, namreč:
Exordium est oratio animum auditoris idonee comparans ad reliquam dictio-
nem: quod eveniet, si eum benevolum, attentum, docilem confecerit. Quare qui
bene exordiri causam volet, eum necesse est genus suae causae diligenter ante co-
gnoscere.6
V diametralnem nasprotju s tem vodilom je sicer Ciceronovo »prizna-
nje«, da ima pripravljeno celo zbirko prologov:
De gloria librum ad te misi: at in eo prooemium est quod in Academico tertio. Id
evenit ob eam rem quod habeo volumen prooemiorum. Ex eo eligere soleo, cum
aliquod σύγγραμμα institui.7
Ob upoštevanju teh – resda parcialnih in izoliranih – razmišljanj se
ob branju prologa 1.1–4.5 v Katilinovi zaroti pojavi vtis, da so ta poglavja
ostala brez prave vsebinske povezave s pripovednim korpusom (tudi zaradi,
kot bomo pokazali v nadaljevanju, nekonvencionalne vsebinske struktu-
re poglavij 5 in nato 6–12) oz. da v delo niso ustrezno umeščena, zato se le
stežka izognemo vprašanju, ali ni morda tudi Salustij sestavil svojega pro-
loga h Katilinovi zaroti na podoben način kot Ciceron – ali podobno kot
npr. Varon v De re rustica.8 Kot bomo pokazali v nadaljevanju, pripovedo-
valčevo obravnavanje posameznih konceptov, ki so povsem ključnega po-
mena za celotno delo (kot sta denimo gloria in memoria, predvsem pa vir-
tus) in skozi katere poteka (samo)realizacija zgodovinopisnega pripovedo-
valca, prolog tesno povezuje s pripovednim korpusom; še več, prisotnost
4 Inst. 3,8,9: »Zdi se, da se je ravno po njih zgledoval Salustij v Jugurtinski vojni in Katilino-
vi zaroti, s tem pa se je oddaljil od načel zgodovinopisja ...«
5 E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues, Paris 1974, 18.
6 Inv. 1.20: »Uvod je nagovor, ki bralčevo zavest ustrezno pripravi na nadaljnjo pripoved; na-
men predgovora je uresničen, če pri bralcu doseže dobrohotnost, pozornost in vodljivost.
Potemtakem se mora tisti, ki hoče uvodoma dobro predstaviti predmet svoje pripovedi, pred
tem dodobra seznaniti z naravo predmeta razprave.
7 Att. 16.6: »Pošiljam ti knjigo o slavi – v njej pa je isti predgovor kot v tretji knjigi Akademik.
Do tega je prišlo pač tako, da imam knjigo predgovorov, iz katere navadno kaj izberem, ko se
lotim kakega novega spisa ...«
8 G. Boissier, Les prologues de Salluste, Journal des Savants 1903, 59–60.
Quos secutus videlicet C. Sallustius in bello Iugurthino et Catilinae nihil ad hi-
storiam pertinentibus principiis orsus est.4
Ob tej Kvintilijanovi trditvi, ki jo moramo razumeti predvsem kot iz-
raz literarnega kriticizma,5 da jih je namreč v idiomatskem smislu sestavil
v neprimernem formatu – torej ne kot ustrezen prolog k zgodovinopisne-
mu delu temveč kot predgovor, ki se prilega bolj epidejktičnemu govorni-
štvu –, ne moremo mimo Ciceronovega teoretičnega konstrukta o obliko-
vanju prologa, namreč:
Exordium est oratio animum auditoris idonee comparans ad reliquam dictio-
nem: quod eveniet, si eum benevolum, attentum, docilem confecerit. Quare qui
bene exordiri causam volet, eum necesse est genus suae causae diligenter ante co-
gnoscere.6
V diametralnem nasprotju s tem vodilom je sicer Ciceronovo »prizna-
nje«, da ima pripravljeno celo zbirko prologov:
De gloria librum ad te misi: at in eo prooemium est quod in Academico tertio. Id
evenit ob eam rem quod habeo volumen prooemiorum. Ex eo eligere soleo, cum
aliquod σύγγραμμα institui.7
Ob upoštevanju teh – resda parcialnih in izoliranih – razmišljanj se
ob branju prologa 1.1–4.5 v Katilinovi zaroti pojavi vtis, da so ta poglavja
ostala brez prave vsebinske povezave s pripovednim korpusom (tudi zaradi,
kot bomo pokazali v nadaljevanju, nekonvencionalne vsebinske struktu-
re poglavij 5 in nato 6–12) oz. da v delo niso ustrezno umeščena, zato se le
stežka izognemo vprašanju, ali ni morda tudi Salustij sestavil svojega pro-
loga h Katilinovi zaroti na podoben način kot Ciceron – ali podobno kot
npr. Varon v De re rustica.8 Kot bomo pokazali v nadaljevanju, pripovedo-
valčevo obravnavanje posameznih konceptov, ki so povsem ključnega po-
mena za celotno delo (kot sta denimo gloria in memoria, predvsem pa vir-
tus) in skozi katere poteka (samo)realizacija zgodovinopisnega pripovedo-
valca, prolog tesno povezuje s pripovednim korpusom; še več, prisotnost
4 Inst. 3,8,9: »Zdi se, da se je ravno po njih zgledoval Salustij v Jugurtinski vojni in Katilino-
vi zaroti, s tem pa se je oddaljil od načel zgodovinopisja ...«
5 E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues, Paris 1974, 18.
6 Inv. 1.20: »Uvod je nagovor, ki bralčevo zavest ustrezno pripravi na nadaljnjo pripoved; na-
men predgovora je uresničen, če pri bralcu doseže dobrohotnost, pozornost in vodljivost.
Potemtakem se mora tisti, ki hoče uvodoma dobro predstaviti predmet svoje pripovedi, pred
tem dodobra seznaniti z naravo predmeta razprave.
7 Att. 16.6: »Pošiljam ti knjigo o slavi – v njej pa je isti predgovor kot v tretji knjigi Akademik.
Do tega je prišlo pač tako, da imam knjigo predgovorov, iz katere navadno kaj izberem, ko se
lotim kakega novega spisa ...«
8 G. Boissier, Les prologues de Salluste, Journal des Savants 1903, 59–60.
