Page 59 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 59
Catilinae
coniuratione
Prolog
Preden odpremo pomembna vprašanja o prologu, moramo opozori-
ti na dilemo, kakšno vlogo ima pravzaprav prolog v odnosu do pri-
povednega korpusa in kaj želi pripovedovalec – zlasti zgodovinopisni pri-
povedovalec1 – z izraženimi idejami v prologu doseči. Z argumenti, ki jih
bomo predstavili v nadaljevanju, bomo pokazali, kakšnega pomena je pro-
log za figuro pripovedovalca in kakšno vsebinsko vrednost imajo v odno-
su do pripovednega korpusa2 oz. do dela kot celote; postavili bomo proti-
argumente proti povsem nemogoči predpostavki, ki odmeva pri nekaterih
avtorjih, da je zlasti prolog 1.1–4.5 bolj kot kaj drugega retorična vaja v iz-
rabljanju konvencionalnih topoi – de persona, de historia, de materia, ki so
bili v času nastanka Katilinove zarote splošno razširjene in na voljo vsako-
mur, ki si jih je za potrebe svojega dela hotel prisvojiti.3 Na ta pogled mor-
da bistveno vpliva Kvintilijan s kritiko, da Salustijevi prologi niso zadostno
povezani z zgodovinsko materijo preostalega dela:
1 V nadaljevanju bomo govorili o dveh različnih manifestacijah pripovedovalca, katerih pri-
sotnost lahko sledimo v delu, in sicer o t.i. zgodovinopisnem pripovedovalcu, ki ga bistveno
opredeljuje še v prologu vzpostavljena etična in intelektualna drža, ter o izkustvenem pripo-
vedovalcu, ki ga bistveno opredeljuje izkustvena komponenta.
2 Z izrazom »pripovedni korpus« bomo skozi celotno delo označevali integralni del besedi-
la, ki neposredno obravnava glavni predmet razprave in v katerem različne intervencije pri-
povedovalca ne načenjajo koherence pripovedi kot celote.
3 Tako denimo A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historio-
graphie. Das Catilina Proömium. Mnem. 7 (1954) in W. M. L. W. Laistner, The Greater Ro-
man Historians. Berkeley, Los Angeles, London 1977.
coniuratione
Prolog
Preden odpremo pomembna vprašanja o prologu, moramo opozori-
ti na dilemo, kakšno vlogo ima pravzaprav prolog v odnosu do pri-
povednega korpusa in kaj želi pripovedovalec – zlasti zgodovinopisni pri-
povedovalec1 – z izraženimi idejami v prologu doseči. Z argumenti, ki jih
bomo predstavili v nadaljevanju, bomo pokazali, kakšnega pomena je pro-
log za figuro pripovedovalca in kakšno vsebinsko vrednost imajo v odno-
su do pripovednega korpusa2 oz. do dela kot celote; postavili bomo proti-
argumente proti povsem nemogoči predpostavki, ki odmeva pri nekaterih
avtorjih, da je zlasti prolog 1.1–4.5 bolj kot kaj drugega retorična vaja v iz-
rabljanju konvencionalnih topoi – de persona, de historia, de materia, ki so
bili v času nastanka Katilinove zarote splošno razširjene in na voljo vsako-
mur, ki si jih je za potrebe svojega dela hotel prisvojiti.3 Na ta pogled mor-
da bistveno vpliva Kvintilijan s kritiko, da Salustijevi prologi niso zadostno
povezani z zgodovinsko materijo preostalega dela:
1 V nadaljevanju bomo govorili o dveh različnih manifestacijah pripovedovalca, katerih pri-
sotnost lahko sledimo v delu, in sicer o t.i. zgodovinopisnem pripovedovalcu, ki ga bistveno
opredeljuje še v prologu vzpostavljena etična in intelektualna drža, ter o izkustvenem pripo-
vedovalcu, ki ga bistveno opredeljuje izkustvena komponenta.
2 Z izrazom »pripovedni korpus« bomo skozi celotno delo označevali integralni del besedi-
la, ki neposredno obravnava glavni predmet razprave in v katerem različne intervencije pri-
povedovalca ne načenjajo koherence pripovedi kot celote.
3 Tako denimo A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historio-
graphie. Das Catilina Proömium. Mnem. 7 (1954) in W. M. L. W. Laistner, The Greater Ro-
man Historians. Berkeley, Los Angeles, London 1977.
