Page 61 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 61
De Catilinae coniuratione
teh konceptov v pripovedi skozi celoten pripovedni korpus nam bo služi-
la kot ena od orientacijskih točk, s pomočjo katerih bomo skušali v posa-
meznih mestih pripovednega korpusa locirati premik v pripovednem gle-
dišču.
»Prolog 1.1–4.5«
V prologu pravzaprav težko govorimo o posebnih pripovednih prije-
mih ali posegih v pripoved, ker prolog dejansko ni del pripovednega korpu-
sa, tj. tistega integralnega dela besedila, ki obravnava glavni predmet dela –
obenem zaradi nekaterih nejasnosti v pripovedi prologa ni prav jasno, koli-
ko besedila dejansko prolog zavzema. Kot bomo prikazali v nadaljevanju,
smemo na podlagi naratološke analize predlagati drugačno branje uvo-
dnih poglavij; zaradi nekaterih učinkov, ki pripomorejo k šumu pri razpo-
znavanju figure pripovedovalca, se nam namreč kaže potreba, da za inter-
pretacijo te figure oziroma njen razvoj v sporazumu z bralcem kot bistven
del »razširjenega prologa« razumemo tudi poglavja 6–12.9
V prologu je ustvarjen prostor, v katerem ima besedilo več učinkov. Po-
memben učinek tega besedilnega prostora je, da bralec do celotnega dela
lahko zavzame ambivalenten odnos: prepričan mora biti, da gre za tip
objektivne pripovedi, ki teče sama od sebe, obenem pa mu mora postati ja-
sna oseba pripovedovalca, ki oblikuje oz. prikazuje predmet pripovedi. V
prologu pride do konstrukcije te figure, ki najprej razkrije svojo prisotnost
in se šele nato umakne v ozadje. V tem leži povsem ključen moment avto-
rizacije besedila, ki sledi v pripovednem korpusu; pripovedovalec namreč v
pripovedi glavnega pripovednega korpusa ne sme biti očitno prisoten, pač
pa sme vanj posegati z le zelo subtilnimi sredstvi – in to tako, da so enako-
merno razporejena skozi vse delo. Ta sredstva bralca skozi pripovedni kor-
pus ves čas opominjajo na pristnost pripovedovalca, ki se je v očeh bralca v
prologu že predstavil kot intelektualna in moralna avtoriteta.
Če torej povzamemo, je prolog prostor, v katerem se mora predvsem
profilirati figura pripovedovalca; to pomeni, da mora dobiti status avtori-
tete, ki pripoved pripovednega korpusa legitimira, predstaviti predmet raz-
prave v pripovednem korpusu in pojasniti vzroke za izbiro prav tega pred-
meta, nato pa se mora zabrisati svojo prisotnost do te mere, da bralec dobi
iluzijo pripovedi, ki teče sama od sebe, kar je pravzaprav teatralen učinek,
ko se pri bralcu ustvari predstava, da ima neposreden pogled na dogajanje
v drugem prostoru in času. Pripovedovalec v resnici v besedilnem korpusu
sicer še naprej deluje, vendar povsem iz ozadja, torej tako, da je njegova pri-
sotnost oz. so njegovi posegi v besedilo za bralca čim manj opazni.
9 Temu primerno bomo v nadaljevanju govorili o »prologu 1.1–4.5«.
teh konceptov v pripovedi skozi celoten pripovedni korpus nam bo služi-
la kot ena od orientacijskih točk, s pomočjo katerih bomo skušali v posa-
meznih mestih pripovednega korpusa locirati premik v pripovednem gle-
dišču.
»Prolog 1.1–4.5«
V prologu pravzaprav težko govorimo o posebnih pripovednih prije-
mih ali posegih v pripoved, ker prolog dejansko ni del pripovednega korpu-
sa, tj. tistega integralnega dela besedila, ki obravnava glavni predmet dela –
obenem zaradi nekaterih nejasnosti v pripovedi prologa ni prav jasno, koli-
ko besedila dejansko prolog zavzema. Kot bomo prikazali v nadaljevanju,
smemo na podlagi naratološke analize predlagati drugačno branje uvo-
dnih poglavij; zaradi nekaterih učinkov, ki pripomorejo k šumu pri razpo-
znavanju figure pripovedovalca, se nam namreč kaže potreba, da za inter-
pretacijo te figure oziroma njen razvoj v sporazumu z bralcem kot bistven
del »razširjenega prologa« razumemo tudi poglavja 6–12.9
V prologu je ustvarjen prostor, v katerem ima besedilo več učinkov. Po-
memben učinek tega besedilnega prostora je, da bralec do celotnega dela
lahko zavzame ambivalenten odnos: prepričan mora biti, da gre za tip
objektivne pripovedi, ki teče sama od sebe, obenem pa mu mora postati ja-
sna oseba pripovedovalca, ki oblikuje oz. prikazuje predmet pripovedi. V
prologu pride do konstrukcije te figure, ki najprej razkrije svojo prisotnost
in se šele nato umakne v ozadje. V tem leži povsem ključen moment avto-
rizacije besedila, ki sledi v pripovednem korpusu; pripovedovalec namreč v
pripovedi glavnega pripovednega korpusa ne sme biti očitno prisoten, pač
pa sme vanj posegati z le zelo subtilnimi sredstvi – in to tako, da so enako-
merno razporejena skozi vse delo. Ta sredstva bralca skozi pripovedni kor-
pus ves čas opominjajo na pristnost pripovedovalca, ki se je v očeh bralca v
prologu že predstavil kot intelektualna in moralna avtoriteta.
Če torej povzamemo, je prolog prostor, v katerem se mora predvsem
profilirati figura pripovedovalca; to pomeni, da mora dobiti status avtori-
tete, ki pripoved pripovednega korpusa legitimira, predstaviti predmet raz-
prave v pripovednem korpusu in pojasniti vzroke za izbiro prav tega pred-
meta, nato pa se mora zabrisati svojo prisotnost do te mere, da bralec dobi
iluzijo pripovedi, ki teče sama od sebe, kar je pravzaprav teatralen učinek,
ko se pri bralcu ustvari predstava, da ima neposreden pogled na dogajanje
v drugem prostoru in času. Pripovedovalec v resnici v besedilnem korpusu
sicer še naprej deluje, vendar povsem iz ozadja, torej tako, da je njegova pri-
sotnost oz. so njegovi posegi v besedilo za bralca čim manj opazni.
9 Temu primerno bomo v nadaljevanju govorili o »prologu 1.1–4.5«.
