Page 52 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 52
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
glavja, ko bomo predstavili eno najpomembnejših orodij pripovedovalca,
tj. spreminjanje pripovednega gledišča oz. žarišča; še prej pa moramo ome-
niti za našo raziskavo zelo pomemben koncept večstopenjskega pripovedo-
valca in posledično večstopenjske pripovedi, ob kateri bomo opozorili na
nekatere nedoslednosti Genettovega zgoraj predstavljenega modela.
Levstikova pripoved Martin Krpan se začne z besedami:
Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in
kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi
senci na klopi pravil naslednjo povest: »V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu.
V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik,
da ga ni kmalu takega. ... «
Pričujoči odlomek je klasičen primer pripovedne situacije, pri kateri
gre za t.i. večravninsko pripoved54 in več pripovedovalcev – pomembno je,
da v takšni situaciji nižjestopenjskega pripovedovalca ne obravnavamo kot
žariščevalca.
V uvodu Levstikove pripovedi se bralec sreča z dvema pripovedovalce-
ma, in sicer s prvostopenjskim, ekstradiegetičnim pripovedovalcem, ki se
v dveh povedih popolnoma »umakne v ozadje« in uvede drugostopenj-
skega, intradiegetičnega pripovedovalca (Močilarja). Edini resen problem
te delitve je njegova terminološka zapletenost, ki se zdi v nesoglasju prav
z zgoraj omenjeno delitvijo pripovedovalca glede na pripovedno raven in
razmerje do upovedenega sveta, kar vodi v očitno zmedo. Po Genettovi ter-
minologiji je namreč pripovedovalec, ki svojo pripoved začne z besedami
»Močilar mi je časi pripovedoval ...« – ekstradiegetični pripovedovalec, ker
ni vključen v pripoved (kot lik) temveč je na istem nivoju kot njegovo ek-
stradiegetično, pravo občinstvo.55 Močilar je intradiegetični pripovedova-
lec, ker se nahaja v pripovedi in ga kot lik te pripovedi uvede ekstradiege-
tični pripovedovalec, toda ker ni tudi lik lastne pripovedi – ta se začne z V
Notranjem stoji vas, Vrh po imenu ... –, je obenem tudi heterodiegetični pri-
povedovalec. Problem te klasifikacije je v tem, da upošteva kriterij pripove-
dne ravnine in razmerje do upovedenega sveta,56 kar je nedosledno. Možen
ugovor proti takšni klasifikaciji Močilarja kot pripovedovalca je pač v tem,
da tudi Močilar v resnici ni lik lastne pripovedi in je zunaj nje, ker je pripo-
vedovalec vedno zunaj pripovedi, ki jo pripoveduje.57 Močilar je potemta-
kem intradiegetični in ekstradiegetični pripovedovalec obenem.
54 G. Genette, Narrative discourse, 227–237; G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84–
95; S. Rimmon–Kenan, n. d., 91–95.
55 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84.
56 Ibid.
57 R. Walsh, n. d., 498.
glavja, ko bomo predstavili eno najpomembnejših orodij pripovedovalca,
tj. spreminjanje pripovednega gledišča oz. žarišča; še prej pa moramo ome-
niti za našo raziskavo zelo pomemben koncept večstopenjskega pripovedo-
valca in posledično večstopenjske pripovedi, ob kateri bomo opozorili na
nekatere nedoslednosti Genettovega zgoraj predstavljenega modela.
Levstikova pripoved Martin Krpan se začne z besedami:
Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in
kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi
senci na klopi pravil naslednjo povest: »V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu.
V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik,
da ga ni kmalu takega. ... «
Pričujoči odlomek je klasičen primer pripovedne situacije, pri kateri
gre za t.i. večravninsko pripoved54 in več pripovedovalcev – pomembno je,
da v takšni situaciji nižjestopenjskega pripovedovalca ne obravnavamo kot
žariščevalca.
V uvodu Levstikove pripovedi se bralec sreča z dvema pripovedovalce-
ma, in sicer s prvostopenjskim, ekstradiegetičnim pripovedovalcem, ki se
v dveh povedih popolnoma »umakne v ozadje« in uvede drugostopenj-
skega, intradiegetičnega pripovedovalca (Močilarja). Edini resen problem
te delitve je njegova terminološka zapletenost, ki se zdi v nesoglasju prav
z zgoraj omenjeno delitvijo pripovedovalca glede na pripovedno raven in
razmerje do upovedenega sveta, kar vodi v očitno zmedo. Po Genettovi ter-
minologiji je namreč pripovedovalec, ki svojo pripoved začne z besedami
»Močilar mi je časi pripovedoval ...« – ekstradiegetični pripovedovalec, ker
ni vključen v pripoved (kot lik) temveč je na istem nivoju kot njegovo ek-
stradiegetično, pravo občinstvo.55 Močilar je intradiegetični pripovedova-
lec, ker se nahaja v pripovedi in ga kot lik te pripovedi uvede ekstradiege-
tični pripovedovalec, toda ker ni tudi lik lastne pripovedi – ta se začne z V
Notranjem stoji vas, Vrh po imenu ... –, je obenem tudi heterodiegetični pri-
povedovalec. Problem te klasifikacije je v tem, da upošteva kriterij pripove-
dne ravnine in razmerje do upovedenega sveta,56 kar je nedosledno. Možen
ugovor proti takšni klasifikaciji Močilarja kot pripovedovalca je pač v tem,
da tudi Močilar v resnici ni lik lastne pripovedi in je zunaj nje, ker je pripo-
vedovalec vedno zunaj pripovedi, ki jo pripoveduje.57 Močilar je potemta-
kem intradiegetični in ekstradiegetični pripovedovalec obenem.
54 G. Genette, Narrative discourse, 227–237; G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84–
95; S. Rimmon–Kenan, n. d., 91–95.
55 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84.
56 Ibid.
57 R. Walsh, n. d., 498.
