Page 54 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 54
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
nette nadomestil prej uveljavljeni izraz pripovedno gledišče, s čimer je sku-
šal razrešiti problem razlike med vprašanjem kdo vidi? in kdo govori? – to-
rej razliko med dvema pripovednima kategorijama, namreč pripovednim
načinom in pripovednim glasom. Genette tako predlaga dve novi vpraša-
nji: kdo je tisti, čigar zorni kot usmerja pripoved v danem momentu? in kdo
pripoveduje?,66 s tem pa zajema, kot kaže, celoten spekter zaznave: da nekdo
nekaj sliši, vidi, otipa, okusi, skratka – zazna. Obenem je treba posebej po-
udariti, da je vprašanje kdo vidi? v Genettovi shemi rabljeno metaforično –
zajema namreč tudi notranja občutja pripovednih likov.67
Žariščenje potemtakem pomeni restrikcijo podatkov, ki so tistemu, ki
se mu pripoveduje, posredovani v nekem momentu pripovedi, in sicer re-
strikcijo na neko specifično (omejeno) perspektivo posameznika – denimo
osebe v pripovedi; posredovanje dogajanj ali realij v pripovedi skozi omeje-
no perspektivno polje neke entitete znotraj pripovedi, ki do teh dogajanj/
realij zavzema različna stališča (jih zgolj opazuje s specifičnega pripovedne-
ga gledišča, se o njih izreka, jih notranje dojema ali misli itd.) omogoča pri-
povedovalcu odbiranje, odmerjanje in preusmerjanje informacij skozi na
videz tujo perspektivo, ko nekdo drug govori ali vidi – torej s tujega pri-
povednega gledišča oz. žarišča, ki je lahko povsem nezanesljivo. Razmeji-
tev med pripovedovalcem in tistim, ki govori oz. tistim, ki vidi je vedno ob-
čutljiva in problematična – nekoliko manj sicer v govornih partijah pre-
mem govoru –, saj je v tehničnem smislu vsako izrekanje v pripovedi pro-
dukt pripovedovalca.68
Na podlagi stopnje restrikcije in preusmerjanja podatkov v pripovedi je
artikuliral tri glavne vrste žarišča oz. žariščenja v pripovedi,69 ki jih bomo z
nekaterimi popravki sprejeli kot osnovo pričujoče raziskave:
a) v primeru pripovedi brez žarišča70 ta pripoved poteka skozi povsem
neomejeno pripovedno gledišče vsevednega pripovedovalca; pripovedova-
lec v tem primeru ve več kot osebe oz. liki v njegovi pripovedi in lahko po
potrebi raziskuje misli teh likov;
66 G. Genette, Narrative Discourse, 186.
67 Genette, Narrative Discourse, 185–210; Genette 1988, 64.
68 U. Mozetič, Problem pripovednega gledišča in žariščenja pri prevajanju proznih besedil, Lju-
bljana 2000, 18.
69 G. Genette, Narrative Discourse, 189–190.
70 Bal (The Laughing Mice, or: On Focalization. Poetics Today 2 (1981), št. 2, 207) za nekoli-
ko dvoumen izraz »pripoved brez žarišča« ponuja morda ustreznejši izraz »pripoved z raz-
pršenim žariščem«, Nelles (Getting Focalization into Focus. Poetics Today 11 (1990) št. 2,
369) pa izraz »pripoved s prostim žariščenjem«.
nette nadomestil prej uveljavljeni izraz pripovedno gledišče, s čimer je sku-
šal razrešiti problem razlike med vprašanjem kdo vidi? in kdo govori? – to-
rej razliko med dvema pripovednima kategorijama, namreč pripovednim
načinom in pripovednim glasom. Genette tako predlaga dve novi vpraša-
nji: kdo je tisti, čigar zorni kot usmerja pripoved v danem momentu? in kdo
pripoveduje?,66 s tem pa zajema, kot kaže, celoten spekter zaznave: da nekdo
nekaj sliši, vidi, otipa, okusi, skratka – zazna. Obenem je treba posebej po-
udariti, da je vprašanje kdo vidi? v Genettovi shemi rabljeno metaforično –
zajema namreč tudi notranja občutja pripovednih likov.67
Žariščenje potemtakem pomeni restrikcijo podatkov, ki so tistemu, ki
se mu pripoveduje, posredovani v nekem momentu pripovedi, in sicer re-
strikcijo na neko specifično (omejeno) perspektivo posameznika – denimo
osebe v pripovedi; posredovanje dogajanj ali realij v pripovedi skozi omeje-
no perspektivno polje neke entitete znotraj pripovedi, ki do teh dogajanj/
realij zavzema različna stališča (jih zgolj opazuje s specifičnega pripovedne-
ga gledišča, se o njih izreka, jih notranje dojema ali misli itd.) omogoča pri-
povedovalcu odbiranje, odmerjanje in preusmerjanje informacij skozi na
videz tujo perspektivo, ko nekdo drug govori ali vidi – torej s tujega pri-
povednega gledišča oz. žarišča, ki je lahko povsem nezanesljivo. Razmeji-
tev med pripovedovalcem in tistim, ki govori oz. tistim, ki vidi je vedno ob-
čutljiva in problematična – nekoliko manj sicer v govornih partijah pre-
mem govoru –, saj je v tehničnem smislu vsako izrekanje v pripovedi pro-
dukt pripovedovalca.68
Na podlagi stopnje restrikcije in preusmerjanja podatkov v pripovedi je
artikuliral tri glavne vrste žarišča oz. žariščenja v pripovedi,69 ki jih bomo z
nekaterimi popravki sprejeli kot osnovo pričujoče raziskave:
a) v primeru pripovedi brez žarišča70 ta pripoved poteka skozi povsem
neomejeno pripovedno gledišče vsevednega pripovedovalca; pripovedova-
lec v tem primeru ve več kot osebe oz. liki v njegovi pripovedi in lahko po
potrebi raziskuje misli teh likov;
66 G. Genette, Narrative Discourse, 186.
67 Genette, Narrative Discourse, 185–210; Genette 1988, 64.
68 U. Mozetič, Problem pripovednega gledišča in žariščenja pri prevajanju proznih besedil, Lju-
bljana 2000, 18.
69 G. Genette, Narrative Discourse, 189–190.
70 Bal (The Laughing Mice, or: On Focalization. Poetics Today 2 (1981), št. 2, 207) za nekoli-
ko dvoumen izraz »pripoved brez žarišča« ponuja morda ustreznejši izraz »pripoved z raz-
pršenim žariščem«, Nelles (Getting Focalization into Focus. Poetics Today 11 (1990) št. 2,
369) pa izraz »pripoved s prostim žariščenjem«.
