Page 53 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 53
Naratološka izhodišča
Zaradi te nejasnosti se zdi precej bolj sprejemljiva korekcija M. Bal, ko
za strukturno nižjo pripoved mestoma ohranja izraz vrinjena pripoved,58 ki
se mu je Genette izogibal zaradi nejasnosti;59 pripoved pripovedovalca M.
Bal imenuje primarno pripoved,60 s čimer označuje njen najbolj zunanji ob-
seg; znotraj primarne pripovedi – ta je po Genettu na t.i. »diegetični« rav-
ni –, se na strukturno nižji, »hipodiegetični« ravni, kakor jo imenuje Sh.
Rimmon–Kenan,61 lahko nahaja nova pripoved. Ta pripoved si lahko s pri-
marno pripovedjo deli isto fabulo, ima podobno fabulo ali uvede povsem
novo fabulo, lahko pa ima tudi eksplikativno funkcijo in pomaga razlaga-
ti primarno fabulo.62
Levstikov Martin Krpan ima torej dva pripovedovalca: primarnega
(prvostopenjskega) pripovedovalca, ki pripoveduje primarno pripoved z
enostavno fabulo (»Močilar mi je povedal zgodbo.«), ter sekundarnega
(drugostopenjskega), ki pripoveduje drugostopenjsko pripoved (na hipodi-
egetični ravni) s precej bolj zapleteno fabulo.
Zdi se, da v zgodovinopisni pripovedi ni prostora za tovrstne pripove-
dne učinke, saj mora biti zgodovinopisni pripovedovalec koherentna in-
stanca, kakor mora biti koherentna tudi njegova pripoved, če naj ta pripo-
vedovalec deluje kot erudit, ki s svojim znanjem oz. poznavanjem fabule
pripoved suvereno vodi, vendar lahko celo v primeru zgodovinopisne pri-
povedi govorimo o pripovednih vrivkih, kakor bomo pokazali na primeru
Salustijevega prologa.63
Pripovedni način: kdo vidi?
Pripovedno gledišče, pripovedno žarišče64
S kategorijo pripovednega načina je Genette analiziral to, kar imenu-
je odmerjanje podatkov v pripovedi65 in znotraj te kategorije razmejil: a)
načine prezentacije govora in misli ter b) načine omejevanja in odmerjanja
podatkov, ki so v določeni pripovedi posredovani sprejemniku. Slednje Ge-
nette obravnava oz. imenuje žariščenje; z izrazom pripovedno žarišče je Ge-
58 Angl. embedded narrative.
59 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84.
60 M. Bal, Narratology, 52.
61 S. Rimmon–Kenan, n. d., 93.
62 M. Bal, Narratology, 53–54.
63 Gl. pogl. »De Catilinae coniuratione«, podpogl. »Prolog«.
64 Kljub nekaterim kritikam se bomo za potrebe naše analize naslonili predvsem na Genettov
model s korekcijami Mieke Bal, ki prav tako niso ostale brez odziva (W. Bronzwaer, Mieke
Bal‘s Concept of Focalization: A Critical Note, Poetics Today 2 (1981), št. 2); pregleden hi-
storiat Genettove teorije žariščenja prinaša Nelles (W. Nelles, Getting Focalization into Fo-
cus, Poetics Today 11 (1990), št. 2).
65 G. Genette, Narrative Discourse, 185; G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 42.
Zaradi te nejasnosti se zdi precej bolj sprejemljiva korekcija M. Bal, ko
za strukturno nižjo pripoved mestoma ohranja izraz vrinjena pripoved,58 ki
se mu je Genette izogibal zaradi nejasnosti;59 pripoved pripovedovalca M.
Bal imenuje primarno pripoved,60 s čimer označuje njen najbolj zunanji ob-
seg; znotraj primarne pripovedi – ta je po Genettu na t.i. »diegetični« rav-
ni –, se na strukturno nižji, »hipodiegetični« ravni, kakor jo imenuje Sh.
Rimmon–Kenan,61 lahko nahaja nova pripoved. Ta pripoved si lahko s pri-
marno pripovedjo deli isto fabulo, ima podobno fabulo ali uvede povsem
novo fabulo, lahko pa ima tudi eksplikativno funkcijo in pomaga razlaga-
ti primarno fabulo.62
Levstikov Martin Krpan ima torej dva pripovedovalca: primarnega
(prvostopenjskega) pripovedovalca, ki pripoveduje primarno pripoved z
enostavno fabulo (»Močilar mi je povedal zgodbo.«), ter sekundarnega
(drugostopenjskega), ki pripoveduje drugostopenjsko pripoved (na hipodi-
egetični ravni) s precej bolj zapleteno fabulo.
Zdi se, da v zgodovinopisni pripovedi ni prostora za tovrstne pripove-
dne učinke, saj mora biti zgodovinopisni pripovedovalec koherentna in-
stanca, kakor mora biti koherentna tudi njegova pripoved, če naj ta pripo-
vedovalec deluje kot erudit, ki s svojim znanjem oz. poznavanjem fabule
pripoved suvereno vodi, vendar lahko celo v primeru zgodovinopisne pri-
povedi govorimo o pripovednih vrivkih, kakor bomo pokazali na primeru
Salustijevega prologa.63
Pripovedni način: kdo vidi?
Pripovedno gledišče, pripovedno žarišče64
S kategorijo pripovednega načina je Genette analiziral to, kar imenu-
je odmerjanje podatkov v pripovedi65 in znotraj te kategorije razmejil: a)
načine prezentacije govora in misli ter b) načine omejevanja in odmerjanja
podatkov, ki so v določeni pripovedi posredovani sprejemniku. Slednje Ge-
nette obravnava oz. imenuje žariščenje; z izrazom pripovedno žarišče je Ge-
58 Angl. embedded narrative.
59 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 84.
60 M. Bal, Narratology, 52.
61 S. Rimmon–Kenan, n. d., 93.
62 M. Bal, Narratology, 53–54.
63 Gl. pogl. »De Catilinae coniuratione«, podpogl. »Prolog«.
64 Kljub nekaterim kritikam se bomo za potrebe naše analize naslonili predvsem na Genettov
model s korekcijami Mieke Bal, ki prav tako niso ostale brez odziva (W. Bronzwaer, Mieke
Bal‘s Concept of Focalization: A Critical Note, Poetics Today 2 (1981), št. 2); pregleden hi-
storiat Genettove teorije žariščenja prinaša Nelles (W. Nelles, Getting Focalization into Fo-
cus, Poetics Today 11 (1990), št. 2).
65 G. Genette, Narrative Discourse, 185; G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 42.
