Page 56 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 56
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
5.5–5.8 Vastus animus inmoderata, incredibilia, nimis alta semper cupiebat.
Hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae ca-
piundae; neque id quibus modis adsequeretur, dum sibi regnum pararet, qui-
cquam pensi habebat.78
V podčrtanem delu besedila zaznamo premik v pripovednem žarišč(enj)
u, namreč premik s pripovedovalca h Katilini; ker mu ne prepusti pripove-
dovanja oz. govorjenja – Katilina na tem mestu zgolj misli (quicquam pen-
si habebat) –, je Katilina na tem mestu žariščevalec in ker je osredotočen na
to, kako bi se dokopal do oblasti (id quibus modis adsequeretur), je predmet
njegovega žariščenja, torej žariščenec, prav to – način, kako se dokopati do
oblasti. Ker pa je po teoriji M. Bal v vsakem besedilu prisoten tudi zunanji
žariščevalec, v tem primeru je to pripovedovalec, ki takrat, ko pripoveduje,
zgodbo vidi kot celoto, je Katilina tudi sam ožariščenec.
Pripovedovalec na tem mestu »gleda skupaj« z likom svoje pripovedi
in mu žariščenja ne prepušča v celoti, ker mu ne pusti govoriti (ali v priču-
jočem primeru misliti) »samostojno«, se pravi v premem govoru,79 tudi če
v resnici ni »bil tam« in ni ničesar v resnici videl.80 Ker pripovedovalec z
rabo odvisnega govora Katilini ni prepustil pripovedi, se je »oklenil« Ka-
tilinovega pripovednega žarišča in ga prevzel. V pričujočem odlomku se
potemtakem srečujemo s primerom prevzetega žarišča, pri čemer je Kati-
lina žariščevalec druge stopnje, pripovedovalec pa žariščevalec prve stopnje.
G. Nieragden je k modelu M. Bal zunanjega in notranjega žariščevalca
predlagal pomemben terminološki dodatek:81 zunanji žariščevalec je, tako
Nieragden , vedno heterodiegetični žariščevalec – če gre za pripovedovalca,
je to »heterodiegetični žariščevalec–pripovedovalec«; če ne gre za pripo-
vedovalca temveč osebo, ki nastopa v heterodiegetični funkciji, gre za »he-
terodiegetičnega personalnega žariščevalca«, če govori lik v zgodbi, ki to
zgodbo tudi pripoveduje je to »homoodiegetični žariščevalec–pripovedo-
valec«, če pa govori preprosto neki lik zgodbe, ki te zgodbe ne pripoveduje,
gre za »homodiegetičnega personalnega žariščevalca«.
78 »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a du-
hovno nizkoten in pokvarjen. /.../ Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po ne-
verjetnem, nedosegljivem. Po Sulovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad
državo; niti malo ni pomišljal, s kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil
položaj vladarja.«
79 M. Bal, Narratology, 159.
80 S. Chatman (Story and Discourse: Narrative Structure in Fiction and Film, Ithaca, N.Y
1978, 155) vztraja, da pripovedovalec, ki gleda retrospektivno, ni bil nikoli del upovedenega
sveta in potemtakem ni nikoli ničesar videl – njegov pogled, ki se zazira nazaj v preteklost, je
potemtakem heteordiegetični, konceptualni pogled o zgodbi, ne pa perceptivni pogled lika
v zgodbi.
81 G. Nieragden, n. d., 691.
5.5–5.8 Vastus animus inmoderata, incredibilia, nimis alta semper cupiebat.
Hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae ca-
piundae; neque id quibus modis adsequeretur, dum sibi regnum pararet, qui-
cquam pensi habebat.78
V podčrtanem delu besedila zaznamo premik v pripovednem žarišč(enj)
u, namreč premik s pripovedovalca h Katilini; ker mu ne prepusti pripove-
dovanja oz. govorjenja – Katilina na tem mestu zgolj misli (quicquam pen-
si habebat) –, je Katilina na tem mestu žariščevalec in ker je osredotočen na
to, kako bi se dokopal do oblasti (id quibus modis adsequeretur), je predmet
njegovega žariščenja, torej žariščenec, prav to – način, kako se dokopati do
oblasti. Ker pa je po teoriji M. Bal v vsakem besedilu prisoten tudi zunanji
žariščevalec, v tem primeru je to pripovedovalec, ki takrat, ko pripoveduje,
zgodbo vidi kot celoto, je Katilina tudi sam ožariščenec.
Pripovedovalec na tem mestu »gleda skupaj« z likom svoje pripovedi
in mu žariščenja ne prepušča v celoti, ker mu ne pusti govoriti (ali v priču-
jočem primeru misliti) »samostojno«, se pravi v premem govoru,79 tudi če
v resnici ni »bil tam« in ni ničesar v resnici videl.80 Ker pripovedovalec z
rabo odvisnega govora Katilini ni prepustil pripovedi, se je »oklenil« Ka-
tilinovega pripovednega žarišča in ga prevzel. V pričujočem odlomku se
potemtakem srečujemo s primerom prevzetega žarišča, pri čemer je Kati-
lina žariščevalec druge stopnje, pripovedovalec pa žariščevalec prve stopnje.
G. Nieragden je k modelu M. Bal zunanjega in notranjega žariščevalca
predlagal pomemben terminološki dodatek:81 zunanji žariščevalec je, tako
Nieragden , vedno heterodiegetični žariščevalec – če gre za pripovedovalca,
je to »heterodiegetični žariščevalec–pripovedovalec«; če ne gre za pripo-
vedovalca temveč osebo, ki nastopa v heterodiegetični funkciji, gre za »he-
terodiegetičnega personalnega žariščevalca«, če govori lik v zgodbi, ki to
zgodbo tudi pripoveduje je to »homoodiegetični žariščevalec–pripovedo-
valec«, če pa govori preprosto neki lik zgodbe, ki te zgodbe ne pripoveduje,
gre za »homodiegetičnega personalnega žariščevalca«.
78 »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a du-
hovno nizkoten in pokvarjen. /.../ Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po ne-
verjetnem, nedosegljivem. Po Sulovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad
državo; niti malo ni pomišljal, s kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil
položaj vladarja.«
79 M. Bal, Narratology, 159.
80 S. Chatman (Story and Discourse: Narrative Structure in Fiction and Film, Ithaca, N.Y
1978, 155) vztraja, da pripovedovalec, ki gleda retrospektivno, ni bil nikoli del upovedenega
sveta in potemtakem ni nikoli ničesar videl – njegov pogled, ki se zazira nazaj v preteklost, je
potemtakem heteordiegetični, konceptualni pogled o zgodbi, ne pa perceptivni pogled lika
v zgodbi.
81 G. Nieragden, n. d., 691.
