Page 51 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 51
Naratološka izhodišča
cama je v tem, da je pripovedovalec–lik nujno personificiran in da na videz
pripoveduje »resnično« (avtobiografsko) pripoved, ki jo legitimira z argu-
mentom izkustva. Pripovedovalec–lik torej dozdevno pripoveduje resnič-
no zgodbo (saj jo je sam doživljal), naj se zdi še tako neverjetna, kot denimo
v primeru Apulejevega pripovedovalca, ki je po tej tipologiji torej pripove-
dovalec–lik (po Stanzlovi tipologiji prvoosebni pripovedovalec) in ki pri-
poveduje svojo lastno izkušnjo; ta forma mu omogoča, da iz lastnega (no-
tranjega) izkustva razišče, kako je biti osel, in niti za trenutek ne daje eks-
plicitnega vtisa, da je vse skupaj popolna izmišljija. Zunanji pripovedova-
lec, ravno nasprotno, svoje pripovedi ne more legitimirati z resničnostjo
lastne izkušnje, temveč z drugim, mogočnejšim orodjem – vsevednostjo,
ki se lahko razteza daleč preko tistega, kar ve (implicirani) avtor in ki mu
omogoča, kakor bomo pokazali tudi v nadaljevanju, da raziskuje notranji
svet likov v svoji pripovedi. Cezarjev pripovedovalec, denimo, je zunanji
pripovedovalec (po Stanzlovi tipologiji avktorialni pripovedovalec), ki pri-
poveduje o lastnem avtorju – liku v pripovedi – in v danem obsegu ve več,
kot ve ta lik (avtor).
V shemi, ki sicer ni povsem zadovoljivo dorečena,52 je Genette artiku-
liral štiri tipe pripovedi – in pripovedovalca oz. pripovednega glasu glede
na njegovo (ekstradiegetično ali intradiegetično) pripovedno raven in njego-
vo (heterodiegetično ali homodiegetično) razmerje do upovedenega sveta oz.
zgodbe:53 pripovedovalec, ki pripoveduje svojo zgodbo – denimo Apulejev
pripovedovalec –, je nujno intradiegetična, homodiegetična instanca; Ho-
merjev pripovedovalec, ki je zunaj zgodbe, je nujno ekstradiegetična, hete-
rodiegetična instanca.
PRIPOVEDNA RAVEN RAZMERJE DO UPOVEDENEGA SVETA
pripovedovalec je pripovedovalec pripoveduje
udeleženec zgodbe svojo zgodbo tujo zgodbo
zunaj zgodbe
intradiegetičen, homodi- intradiegetičen, heterodi-
egetičen egetičen
ekstradiegetičen, homo- ekstradiegetičen, hetero-
diegetičen diegetičen
Na vprašanje, s kakšnim pripovedovalcem se (načeloma) srečujemo v
zgodovinopisni pripovedi, naj odgovorimo ob koncu naslednjega podpo-
52 Prim. R. Walsh, Who is the Narrator?, Poetics Today 18 (1997), št. 4; G. Nieragden, Fo-
calization and Narration: Theoretical and Terminological Refinements, Poetics Today 23
(2002), št. 4.
53 G. Genette, Narrative discourse, 248.
cama je v tem, da je pripovedovalec–lik nujno personificiran in da na videz
pripoveduje »resnično« (avtobiografsko) pripoved, ki jo legitimira z argu-
mentom izkustva. Pripovedovalec–lik torej dozdevno pripoveduje resnič-
no zgodbo (saj jo je sam doživljal), naj se zdi še tako neverjetna, kot denimo
v primeru Apulejevega pripovedovalca, ki je po tej tipologiji torej pripove-
dovalec–lik (po Stanzlovi tipologiji prvoosebni pripovedovalec) in ki pri-
poveduje svojo lastno izkušnjo; ta forma mu omogoča, da iz lastnega (no-
tranjega) izkustva razišče, kako je biti osel, in niti za trenutek ne daje eks-
plicitnega vtisa, da je vse skupaj popolna izmišljija. Zunanji pripovedova-
lec, ravno nasprotno, svoje pripovedi ne more legitimirati z resničnostjo
lastne izkušnje, temveč z drugim, mogočnejšim orodjem – vsevednostjo,
ki se lahko razteza daleč preko tistega, kar ve (implicirani) avtor in ki mu
omogoča, kakor bomo pokazali tudi v nadaljevanju, da raziskuje notranji
svet likov v svoji pripovedi. Cezarjev pripovedovalec, denimo, je zunanji
pripovedovalec (po Stanzlovi tipologiji avktorialni pripovedovalec), ki pri-
poveduje o lastnem avtorju – liku v pripovedi – in v danem obsegu ve več,
kot ve ta lik (avtor).
V shemi, ki sicer ni povsem zadovoljivo dorečena,52 je Genette artiku-
liral štiri tipe pripovedi – in pripovedovalca oz. pripovednega glasu glede
na njegovo (ekstradiegetično ali intradiegetično) pripovedno raven in njego-
vo (heterodiegetično ali homodiegetično) razmerje do upovedenega sveta oz.
zgodbe:53 pripovedovalec, ki pripoveduje svojo zgodbo – denimo Apulejev
pripovedovalec –, je nujno intradiegetična, homodiegetična instanca; Ho-
merjev pripovedovalec, ki je zunaj zgodbe, je nujno ekstradiegetična, hete-
rodiegetična instanca.
PRIPOVEDNA RAVEN RAZMERJE DO UPOVEDENEGA SVETA
pripovedovalec je pripovedovalec pripoveduje
udeleženec zgodbe svojo zgodbo tujo zgodbo
zunaj zgodbe
intradiegetičen, homodi- intradiegetičen, heterodi-
egetičen egetičen
ekstradiegetičen, homo- ekstradiegetičen, hetero-
diegetičen diegetičen
Na vprašanje, s kakšnim pripovedovalcem se (načeloma) srečujemo v
zgodovinopisni pripovedi, naj odgovorimo ob koncu naslednjega podpo-
52 Prim. R. Walsh, Who is the Narrator?, Poetics Today 18 (1997), št. 4; G. Nieragden, Fo-
calization and Narration: Theoretical and Terminological Refinements, Poetics Today 23
(2002), št. 4.
53 G. Genette, Narrative discourse, 248.
