Page 50 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 50
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
v produkcijo nekega pripovednega dela (z vsemi njegovimi elementi, vključ-
no pripovedovalcem) – njuna naloga je v bistvu ta, da neko (fikcijsko) pri-
povedno delo predstavita kot dejansko, realno.45 Bistvena razlika med (tre-
tjeosebnim) avktorialnim in prvoosebnim pripovedovalcem je prav v njuni
pripadnosti upovedenemu svetu – prvoosebni pripovedovalec je del upove-
denega sveta, avktorialni pa ne. Medtem ko je za avktorialnega pripovedo-
valca, ki po potrebi vé celo več kot (implicirani) avtor,46 tako rekoč samou-
mevno, da je vseveden, saj analitično dostopa do intimnega sveta likov, ki so
del upovedenega sveta, ki mu sam ne pripada, mora prvoosebni pripovedo-
valec svoje védenje o intimnem svetu likov v pripovedi motivirati z nami-
govanjem na poljubno obliko komunikacije s temi liki.47 Kar zadeva tretjo
kategorijo po Stanzlovi tipologiji, t.i. personalnega pripovedovalca, pri ka-
terem pripovedovanje poteka skozi zavest neke osebe (ali več oseb), se lah-
ko strinjamo, da je ob artikulaciji notranjega pripovednega žarišča postal
nepotreben, saj je razlika med pripovednimi instancami, zlasti avktorial-
nim in personalnim pripovedovalcem, v bistvu razlika med pripovedoval-
cem in žariščevalcem; pri spremembi v pripovedi torej ne gre za spremem-
bo iz avktorialnega v personalno pripovedovanje, temveč za premik v žari-
ščenju od zunanjega k notranjemu.
Kot je pokazal G. Genette,48 je večja pomanjkljivost gramatično pogo-
jenega razlikovanja med tretjeosebnim (avktorialnim) pripovedovalcem in
prvoosebnim pripovedovalcem, v tem, da tudi domnevno tretjeosebni avk-
torialni pripovedovalec pravzaprav govori prvoosebno – kakor hitro »nek-
do« (ali nekaj) spregovori, je to prvoosebni akt. Izbira pisca potemtakem
ni v tem, da se odloči za eno ali drugo gramatično pozicijo, temveč za to, s
kakšnega stališča bo pripoved potekala: s stališča lika zgodbe ali s stališča
nekega pripovedovalca zunaj zgodbe.49
S podobnim argumentom – da namreč lahko vsak pripovedovalec izja-
vi »jaz« –, je gramatično pogojeno razlikovanje med kategorijami pripo-
vedovalca zavrnila tudi M. Bal,50 ki zato razlikuje med zunanjim pripove-
dovalcem, ki sicer lahko govori prvoosebno, vendar ne govori eksplicitno o
sebi – potemtakem pa tudi ni del fabule –, in pripovedovalcem–likom,51 ki
pripada fabuli. Pomembna razlika med tema dvema pripovednima instan-
45 F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, 17.
46 F. K. Stanzel, Typische Formen, 16; F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, xvi.
47 F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, 127.
48 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, Ithaca, N.Y. 1983.
49 G. Genette, Narrative discourse, 244.
50 M. Bal, Narratology, 22.
51 Izraz »pripovedovalec–lik« je prevedek, ki odraža stisko pri iskanju ustreznega slovenjene-
ga izraza za angl. character–bound narrator.
v produkcijo nekega pripovednega dela (z vsemi njegovimi elementi, vključ-
no pripovedovalcem) – njuna naloga je v bistvu ta, da neko (fikcijsko) pri-
povedno delo predstavita kot dejansko, realno.45 Bistvena razlika med (tre-
tjeosebnim) avktorialnim in prvoosebnim pripovedovalcem je prav v njuni
pripadnosti upovedenemu svetu – prvoosebni pripovedovalec je del upove-
denega sveta, avktorialni pa ne. Medtem ko je za avktorialnega pripovedo-
valca, ki po potrebi vé celo več kot (implicirani) avtor,46 tako rekoč samou-
mevno, da je vseveden, saj analitično dostopa do intimnega sveta likov, ki so
del upovedenega sveta, ki mu sam ne pripada, mora prvoosebni pripovedo-
valec svoje védenje o intimnem svetu likov v pripovedi motivirati z nami-
govanjem na poljubno obliko komunikacije s temi liki.47 Kar zadeva tretjo
kategorijo po Stanzlovi tipologiji, t.i. personalnega pripovedovalca, pri ka-
terem pripovedovanje poteka skozi zavest neke osebe (ali več oseb), se lah-
ko strinjamo, da je ob artikulaciji notranjega pripovednega žarišča postal
nepotreben, saj je razlika med pripovednimi instancami, zlasti avktorial-
nim in personalnim pripovedovalcem, v bistvu razlika med pripovedoval-
cem in žariščevalcem; pri spremembi v pripovedi torej ne gre za spremem-
bo iz avktorialnega v personalno pripovedovanje, temveč za premik v žari-
ščenju od zunanjega k notranjemu.
Kot je pokazal G. Genette,48 je večja pomanjkljivost gramatično pogo-
jenega razlikovanja med tretjeosebnim (avktorialnim) pripovedovalcem in
prvoosebnim pripovedovalcem, v tem, da tudi domnevno tretjeosebni avk-
torialni pripovedovalec pravzaprav govori prvoosebno – kakor hitro »nek-
do« (ali nekaj) spregovori, je to prvoosebni akt. Izbira pisca potemtakem
ni v tem, da se odloči za eno ali drugo gramatično pozicijo, temveč za to, s
kakšnega stališča bo pripoved potekala: s stališča lika zgodbe ali s stališča
nekega pripovedovalca zunaj zgodbe.49
S podobnim argumentom – da namreč lahko vsak pripovedovalec izja-
vi »jaz« –, je gramatično pogojeno razlikovanje med kategorijami pripo-
vedovalca zavrnila tudi M. Bal,50 ki zato razlikuje med zunanjim pripove-
dovalcem, ki sicer lahko govori prvoosebno, vendar ne govori eksplicitno o
sebi – potemtakem pa tudi ni del fabule –, in pripovedovalcem–likom,51 ki
pripada fabuli. Pomembna razlika med tema dvema pripovednima instan-
45 F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, 17.
46 F. K. Stanzel, Typische Formen, 16; F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, xvi.
47 F. K.. Stanzel, A Theory of Narrative, 127.
48 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, Ithaca, N.Y. 1983.
49 G. Genette, Narrative discourse, 244.
50 M. Bal, Narratology, 22.
51 Izraz »pripovedovalec–lik« je prevedek, ki odraža stisko pri iskanju ustreznega slovenjene-
ga izraza za angl. character–bound narrator.
