Page 57 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 57
Naratološka izhodišča
Čeprav je žariščenje samo po sebi neverbalno,82 ga vseeno prenaša rav-
no pripoved, ta pa po definiciji prihaja od pripovedovalca; nihanje pripo-
vednega žarišča mora nekaj signalizirati. Variacije v pripovednem gledišču
oz. žarišču zaznavamo ob pojavu »atributivnih znamenj«,83 ki signalizi-
rajo premik z enega pripovednega žarišča proti drugemu; v primeru citira-
nega odlomka je bil to izraz neque quicquam pensi habebat – »niti malo ni
pomišljal«, torej eksplicitno izražen pojem mišljenja. Poleg povsem ekspli-
citnih znamenj, kot so denimo glagoli zaznave, mišljenja itn. so lahko zna-
menja, ki nakazujejo nihanje v pripovednem žarišču, tudi povsem implici-
tna – razbrati jih moremo iz različnih »nedoslednosti« v jeziku pripovedi,
kot je denimo raba imen, stilističnih posebnosti itd.
Če povzamemo vse zgoraj našteto, se lahko nazadnje vprašamo, s ka-
kšnim pripovedovalcem in kakšno – izraženo zelo posplošeno –, pripove-
dno situacijo se torej srečujemo v zgodovinopisni pripovedi?
Po Stanzlovi tipologiji je to avktorialni pripovedovalec, ki nujno ve več,
kot vedo liki oz. osebe v njegovi pripovedi. Toda če zanemarimo precej ri-
gidno razlikovanje pripovednih situacij po kriteriju prvoosebnega oz. tre-
tjeosebnega pripovedovalca in pristanemo na Genettov model, je to ekstra-
diegetičen, heterodiegetičen pripovedovalec: homodiegetičen pripovedova-
lec bi, ohlapno rečeno, v zgodovinopisni pripovedi pripovedoval avtobio-
grafsko zgodbo. Če upoštevamo, da ekstradiegetična pripovedna pozicija
predpostavlja vsevednost ali vsaj licenco vsevednosti pripovedovalca,84 ter
vseprisotnost (kar se med seboj ne izključuje) pripovedovalca v pripovedi,85
lahko rečemo, da gre v zgodovinopisni pripovedi, če upoštevamo Genetto-
vo terminologijo, za ekstradiegetično, heterodiegetično pripovedno situacijo
brez žariščenja oziroma če upoštevamo vse korekcije, za »pripovedno situ-
acijo z razpršenim oz. prostim pripovednim žariščem, pri kateri se srečuje-
mo s pripovedovalcem v vlogi zunanjega žariščevalca«.
V zgodovinopisni pripovedi je zunanja pozicija pripovedovalca nujna,
saj mora zavzeti pozicijo, s katere lahko preteklost opazuje kot celoto in
kjer ni realno-časovno in prostorsko omejen; ker torej zavzema zunanjo
pozicijo, mu ta omogoča vsevednost oz. vseprisotnost. Tu moramo pose-
bej opozoriti, da vsevednost seveda ne pomeni nujno dobesedno, da pri-
povedovalec »ve vse«, temveč preprosto to, da »ve več, kot vedo osebe v
pripovedi«.86 Dejstvo, da je »vseveden in vseprisoten«, pomeni, da pro-
82 S. Rimmon–Kenan, n. d., 84.
83 M. Bal, Narratology, 158.
84 P. Simpson, Language, Ideology and Point of View, London, New York 1993, 34.
85 S. Chatman, n. d., 212.
86 W. Nelles, n. d., 371.
Čeprav je žariščenje samo po sebi neverbalno,82 ga vseeno prenaša rav-
no pripoved, ta pa po definiciji prihaja od pripovedovalca; nihanje pripo-
vednega žarišča mora nekaj signalizirati. Variacije v pripovednem gledišču
oz. žarišču zaznavamo ob pojavu »atributivnih znamenj«,83 ki signalizi-
rajo premik z enega pripovednega žarišča proti drugemu; v primeru citira-
nega odlomka je bil to izraz neque quicquam pensi habebat – »niti malo ni
pomišljal«, torej eksplicitno izražen pojem mišljenja. Poleg povsem ekspli-
citnih znamenj, kot so denimo glagoli zaznave, mišljenja itn. so lahko zna-
menja, ki nakazujejo nihanje v pripovednem žarišču, tudi povsem implici-
tna – razbrati jih moremo iz različnih »nedoslednosti« v jeziku pripovedi,
kot je denimo raba imen, stilističnih posebnosti itd.
Če povzamemo vse zgoraj našteto, se lahko nazadnje vprašamo, s ka-
kšnim pripovedovalcem in kakšno – izraženo zelo posplošeno –, pripove-
dno situacijo se torej srečujemo v zgodovinopisni pripovedi?
Po Stanzlovi tipologiji je to avktorialni pripovedovalec, ki nujno ve več,
kot vedo liki oz. osebe v njegovi pripovedi. Toda če zanemarimo precej ri-
gidno razlikovanje pripovednih situacij po kriteriju prvoosebnega oz. tre-
tjeosebnega pripovedovalca in pristanemo na Genettov model, je to ekstra-
diegetičen, heterodiegetičen pripovedovalec: homodiegetičen pripovedova-
lec bi, ohlapno rečeno, v zgodovinopisni pripovedi pripovedoval avtobio-
grafsko zgodbo. Če upoštevamo, da ekstradiegetična pripovedna pozicija
predpostavlja vsevednost ali vsaj licenco vsevednosti pripovedovalca,84 ter
vseprisotnost (kar se med seboj ne izključuje) pripovedovalca v pripovedi,85
lahko rečemo, da gre v zgodovinopisni pripovedi, če upoštevamo Genetto-
vo terminologijo, za ekstradiegetično, heterodiegetično pripovedno situacijo
brez žariščenja oziroma če upoštevamo vse korekcije, za »pripovedno situ-
acijo z razpršenim oz. prostim pripovednim žariščem, pri kateri se srečuje-
mo s pripovedovalcem v vlogi zunanjega žariščevalca«.
V zgodovinopisni pripovedi je zunanja pozicija pripovedovalca nujna,
saj mora zavzeti pozicijo, s katere lahko preteklost opazuje kot celoto in
kjer ni realno-časovno in prostorsko omejen; ker torej zavzema zunanjo
pozicijo, mu ta omogoča vsevednost oz. vseprisotnost. Tu moramo pose-
bej opozoriti, da vsevednost seveda ne pomeni nujno dobesedno, da pri-
povedovalec »ve vse«, temveč preprosto to, da »ve več, kot vedo osebe v
pripovedi«.86 Dejstvo, da je »vseveden in vseprisoten«, pomeni, da pro-
82 S. Rimmon–Kenan, n. d., 84.
83 M. Bal, Narratology, 158.
84 P. Simpson, Language, Ideology and Point of View, London, New York 1993, 34.
85 S. Chatman, n. d., 212.
86 W. Nelles, n. d., 371.
