Page 47 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 47
Naratološka izhodišča
dovala in o kateri mu pravzaprav govori šele celota njenih dejanj, ki sodijo v
polje pripovedne strategije. Toda vsaj v zgodovinopisnih besedilih pripove-
dovalca omejujejo specifične restrikcije, imenujmo jih »strokovne«, od ka-
terih je ena najpomembnejših prav gotovo ta, da je v (zgodovinopisni) pri-
povedi prisiljen zavzeti specifično pripovedno perspektivo, namreč (pripo-
vedno) gledišče, ki mu omogoča pregled nad zgodovino kot celoto.32
Preden pregledamo temeljne modele tipologije pripovedovalca, se mo-
ramo ustaviti še pri Boothovem pojmu impliciranega avtorja,33 ki ga ni mo-
goče neposredno enačiti ne z avtorjem ne s pripovedovalcem, gre pa vseeno
za pripovedno funkcijo. Notranja zgradba dela je komunikacijska struktu-
ra, ki jo lahko obravnavamo tudi kot navidezno komunikacijsko situacijo
med impliciranim avtorjem na eni in impliciranim bralcem na drugi stra-
ni pripovedne strukture; tekstualni, implicirani avtor je navidezna celota
avtorjevih nazorskih potez, tekstualni, torej implicirani bralec pa navide-
zni sprejemnik pripovedi.
Implicirani avtor je osrednja vodilna zavest nekega dela, ki jo avtor (del-
no) ustvari, ko piše; gre za njegovo implicirano podobo, ki se razlikuje od
njega samega kot fizične osebe in specifičnih okoliščin, v katerih biva.34 Im-
plicirani avtor je navidezna podoba avtorjevih nazorskih potez in predsta-
vlja idealizirani njegov »drugi jaz«; ne glede na to, kako neoseben se »tru-
di biti« v svojem delu, bralec nujno rekonstruira njegovo podobo iz različ-
nih bolj ali manj razpoznavnih signalov njegove nazorske zavezanosti. Del-
no pomaga to sicer abstraktno figuro impliciranega avtorja seveda ustvari-
ti tudi bralec, pretirano pa je stališče, da je implicirani avtor popoln kon-
strukt bralca;35 v resnici se zdi pravilnejša trditev, da je ta »umetna inteli-
genca« produkt razmerij med znotrajbesedilnim in zunajbesedilnim oko-
ljem.36 Avtorjev tekstualni, torej implicirani avtor in bralčev implicirani
avtor, kakor ga dojema, ne sovpadata nujno v celoti, morda celo samo to-
liko, kolikor soglašata o vsebini dela. »Drugi jaz« avtorja lahko bistve-
no odstopa od njegove dejanske, fizične osebe, ki je podvržena vsem nedo-
slednostim in pomanjkljivostim vedno prisotne stvarnosti; avtor potemta-
kem ni preprosto utelešenje impliciranega avtorja – še več, implicirani av-
tor ni fiksna literarna alternativa avtorja, pač pa lahko variira iz dela v delo.
32 A. Munslow, Narrative and History, New York 2007, 48.
33 W. C. Booth, The Rhetoric of Fiction, Chicago 1961.
34 W. C. Booth, n. d., 70.
35 S. Rimmon–Kenan, Narrative fiction: Contemporary Poetics, London; New York 2002, 87–88.
36 D. Darby, Form and Context: An Essay in the History of Narratology. Poetics Today 22
(2001), št. 4, 839; T. Kindt, Narratology and Interpretation: A Rejoinder to David Darby.
Poetics Today, 24 (2003), št. 3, 418.
dovala in o kateri mu pravzaprav govori šele celota njenih dejanj, ki sodijo v
polje pripovedne strategije. Toda vsaj v zgodovinopisnih besedilih pripove-
dovalca omejujejo specifične restrikcije, imenujmo jih »strokovne«, od ka-
terih je ena najpomembnejših prav gotovo ta, da je v (zgodovinopisni) pri-
povedi prisiljen zavzeti specifično pripovedno perspektivo, namreč (pripo-
vedno) gledišče, ki mu omogoča pregled nad zgodovino kot celoto.32
Preden pregledamo temeljne modele tipologije pripovedovalca, se mo-
ramo ustaviti še pri Boothovem pojmu impliciranega avtorja,33 ki ga ni mo-
goče neposredno enačiti ne z avtorjem ne s pripovedovalcem, gre pa vseeno
za pripovedno funkcijo. Notranja zgradba dela je komunikacijska struktu-
ra, ki jo lahko obravnavamo tudi kot navidezno komunikacijsko situacijo
med impliciranim avtorjem na eni in impliciranim bralcem na drugi stra-
ni pripovedne strukture; tekstualni, implicirani avtor je navidezna celota
avtorjevih nazorskih potez, tekstualni, torej implicirani bralec pa navide-
zni sprejemnik pripovedi.
Implicirani avtor je osrednja vodilna zavest nekega dela, ki jo avtor (del-
no) ustvari, ko piše; gre za njegovo implicirano podobo, ki se razlikuje od
njega samega kot fizične osebe in specifičnih okoliščin, v katerih biva.34 Im-
plicirani avtor je navidezna podoba avtorjevih nazorskih potez in predsta-
vlja idealizirani njegov »drugi jaz«; ne glede na to, kako neoseben se »tru-
di biti« v svojem delu, bralec nujno rekonstruira njegovo podobo iz različ-
nih bolj ali manj razpoznavnih signalov njegove nazorske zavezanosti. Del-
no pomaga to sicer abstraktno figuro impliciranega avtorja seveda ustvari-
ti tudi bralec, pretirano pa je stališče, da je implicirani avtor popoln kon-
strukt bralca;35 v resnici se zdi pravilnejša trditev, da je ta »umetna inteli-
genca« produkt razmerij med znotrajbesedilnim in zunajbesedilnim oko-
ljem.36 Avtorjev tekstualni, torej implicirani avtor in bralčev implicirani
avtor, kakor ga dojema, ne sovpadata nujno v celoti, morda celo samo to-
liko, kolikor soglašata o vsebini dela. »Drugi jaz« avtorja lahko bistve-
no odstopa od njegove dejanske, fizične osebe, ki je podvržena vsem nedo-
slednostim in pomanjkljivostim vedno prisotne stvarnosti; avtor potemta-
kem ni preprosto utelešenje impliciranega avtorja – še več, implicirani av-
tor ni fiksna literarna alternativa avtorja, pač pa lahko variira iz dela v delo.
32 A. Munslow, Narrative and History, New York 2007, 48.
33 W. C. Booth, The Rhetoric of Fiction, Chicago 1961.
34 W. C. Booth, n. d., 70.
35 S. Rimmon–Kenan, Narrative fiction: Contemporary Poetics, London; New York 2002, 87–88.
36 D. Darby, Form and Context: An Essay in the History of Narratology. Poetics Today 22
(2001), št. 4, 839; T. Kindt, Narratology and Interpretation: A Rejoinder to David Darby.
Poetics Today, 24 (2003), št. 3, 418.
