Page 49 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 49
Naratološka izhodišča
gram, ki ga predlaga Chatman,39 jasno razlikuje med znotrajbesedilnimi in
zunajbesedilnimi kategorijami, vendar moramo še enkrat opozoriti na ko-
rekcijo, da je implicirani avtor v resnici mejna kategorija, ki delno pripada
znotrajbesedilnemu, delno pa zunajbesedilnemu svetu:
avtor
implicirani avtor pripovedovalec tisti, ki se mu pripoveduje
implicirani bralec
bralec
Kjer se torej srečamo z neko pripovedjo, pridemo tudi v stik s pripove-
dovalcem – pripoved mora nekdo pripovedovati. Karakterizacijo tega pri-
povedovalca omogoča pogostost njegovih intervencij, njegovo samozave-
danje, predvsem pa njegova odmaknjenost od pripovedovanega oziroma
od ubesedenega sveta.40 Do kategorije pripovedovalca se je opredeljevala
vrsta teoretikov na podlagi precej različnih kriterijev. Booth loči med za-
nesljivim in nezanesljivim pripovedovalcem, pri čemer naj bi bil zaneslji-
vi pripovedovalec tisti, ki pripoveduje v skladu z normami dela, se pravi
normami impliciranega avtorja;41 nezanesljivi pripovedovalec se oddalju-
je od norm svojega impliciranega avtorja, lahko pa celo od lastnih norm in
usmerja pozornost bralca od ravni zgodbe proti ravni pripovedi, ki jo za-
vzema z vsemi svojimi nameni in strategijami, kar lahko motivirajo različ-
ni razlogi, npr. omejeno poznavanje;42 razkorak med moralnimi normami
pripovedovalca in sicer težko določljivimi moralnimi normami (implicira-
nega) avtorja.43 Primer nezanesljivega pripovedovalca je tako denimo Taci-
tov pripovedovalec, ki se – bržkone v sozvočju s prepričanjem implicirane-
ga avtorja –, v začetku svoje pripovedi zaveže, da bo pripoved podajal sine
ira et studio, vendar se te zaveze kasneje dokazljivo ne drži.
Stanzel je artikuliral tipologijo treh pripovedovalcev,44 avktorialnega,
prvoosebnega in personalnega. Tako avktorialni kot tudi prvoosebni pri-
povedovalec pripadata površinski strukturi pripovedi, torej nista vpletena
39 S. Chatman, n. d., 267.
40 G. Prince, Narratology. The form and functioning of narrative, Berlin, New York, Amster-
dam 1982, 13; F. K. Stanzel, A Theory of Narrative, Cambridge; New York 1984, 17.
41 W. C. Booth, n. d., 158–159.
42 S. Rimmon–Kenan, n. d., 10.
43 S. Rimmon–Kenan, n. d.,. 102.
44 F. K. Stanzel, Typische Formen des Romans, Göttingen 1993, 16–17.
gram, ki ga predlaga Chatman,39 jasno razlikuje med znotrajbesedilnimi in
zunajbesedilnimi kategorijami, vendar moramo še enkrat opozoriti na ko-
rekcijo, da je implicirani avtor v resnici mejna kategorija, ki delno pripada
znotrajbesedilnemu, delno pa zunajbesedilnemu svetu:
avtor
implicirani avtor pripovedovalec tisti, ki se mu pripoveduje
implicirani bralec
bralec
Kjer se torej srečamo z neko pripovedjo, pridemo tudi v stik s pripove-
dovalcem – pripoved mora nekdo pripovedovati. Karakterizacijo tega pri-
povedovalca omogoča pogostost njegovih intervencij, njegovo samozave-
danje, predvsem pa njegova odmaknjenost od pripovedovanega oziroma
od ubesedenega sveta.40 Do kategorije pripovedovalca se je opredeljevala
vrsta teoretikov na podlagi precej različnih kriterijev. Booth loči med za-
nesljivim in nezanesljivim pripovedovalcem, pri čemer naj bi bil zaneslji-
vi pripovedovalec tisti, ki pripoveduje v skladu z normami dela, se pravi
normami impliciranega avtorja;41 nezanesljivi pripovedovalec se oddalju-
je od norm svojega impliciranega avtorja, lahko pa celo od lastnih norm in
usmerja pozornost bralca od ravni zgodbe proti ravni pripovedi, ki jo za-
vzema z vsemi svojimi nameni in strategijami, kar lahko motivirajo različ-
ni razlogi, npr. omejeno poznavanje;42 razkorak med moralnimi normami
pripovedovalca in sicer težko določljivimi moralnimi normami (implicira-
nega) avtorja.43 Primer nezanesljivega pripovedovalca je tako denimo Taci-
tov pripovedovalec, ki se – bržkone v sozvočju s prepričanjem implicirane-
ga avtorja –, v začetku svoje pripovedi zaveže, da bo pripoved podajal sine
ira et studio, vendar se te zaveze kasneje dokazljivo ne drži.
Stanzel je artikuliral tipologijo treh pripovedovalcev,44 avktorialnega,
prvoosebnega in personalnega. Tako avktorialni kot tudi prvoosebni pri-
povedovalec pripadata površinski strukturi pripovedi, torej nista vpletena
39 S. Chatman, n. d., 267.
40 G. Prince, Narratology. The form and functioning of narrative, Berlin, New York, Amster-
dam 1982, 13; F. K. Stanzel, A Theory of Narrative, Cambridge; New York 1984, 17.
41 W. C. Booth, n. d., 158–159.
42 S. Rimmon–Kenan, n. d., 10.
43 S. Rimmon–Kenan, n. d.,. 102.
44 F. K. Stanzel, Typische Formen des Romans, Göttingen 1993, 16–17.
