Page 46 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 46
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
ramo poudariti, da gre za zasilen izraz –, vendar še čaka na ubeseditev. Prav
zato bomo v primeru zgodovinopisne pripovedi govorili tudi o zelo po-
membni zunajbesedilni ravni, ki je za samo pripoved bistvenega pomena,
za pripovedovanje pa ne.
Pripovedni glas: kdo pripoveduje?
Avtor, implicirani avtor, pripovedovalec
Pripovedovalec je imaginarna figura, oziroma če se izrazimo manj an-
tropomorfno, agens, ki tistemu, ki se mu pripoveduje, posreduje vse: rea-
lije, stanja, dogajanja, izjave itd. Je torej funkcija, ki zunajliterarno stvar-
nost preoblikuje v znotrajliterarno.28 Naloga pripovedovalca, ki je v pripo-
vedi vseskozi navzoč – tudi kadar se trudi dajati vtis, da ga ni in da pripo-
ved sploh »ni pripovedovana«,29 – je potemtakem predvsem videti in vo-
deno posredovati pripovedovalcu. Neprekinjena navzočnost pripovedoval-
ca v pripovednem delu je temeljno izhodišče, s katerim soglašajo domala
vsi teoretiki naratologije – tudi v primeru pomisleka o »pripovedi, ki ni
pripovedovana« (»nonnarrated narrative«) gre pravzaprav zgolj za pripo-
ved, ki ni »eksplicitno pripovedovana«, se pravi da ne gre za pomislek pro-
ti obstoju pripovedovalca. Določitev specifičnega tipa pripovedovalca v po-
ljubnem delu je težavna že zato, ker gre za imaginarno figuro, s katero tisti,
ki se mu pripoveduje, stopi v stik šele tisti hip, ko začne slediti literarnemu
dogajanju. Pripovedovalec pripada neotipljivemu svetu, ta svet pa je celo v
zgodovinopisnih delih zgolj vtis neke stvarnosti, pri čemer bralec oz. tisti,
ki se mu pripoveduje, pripovedni proces soustvarja (o vlogi bralca v pripo-
vednem procesu bomo spregovorili v nadaljevanju); potemtakem tudi bra-
nje zgodovine oz. zgodovinskega dela in.
V luči ugotovitve, da si, povedano precej poenostavljeno, pripovedova-
lec v fikcijskih besedilih pripovedovano snov izmišljuje – tudi če v resni-
ci poroča –,30 zaradi česar smo že postavili pod vprašaj določljivost fabu-
le v fikcijskih besedilih oz. možnost ločitve fabule od zgodbe,31 se zdi po-
treba po določitvi tipa pripovedovalca pravzaprav brezpredmetna, če že ne
kar problematična, ker je postopek ugotavljanja pripovedovalčeve identite-
te oz. njegove »vrste« nujno obraten: tisti, ki se mu pripoveduje, lahko šele
ob koncu pripovedi, ko ima na voljo popolno retrospektivo nad znotrajbe-
sedilno panoramo, strne celoten vtis o imaginarni osebi, ki mu je pripove-
28 M. Štuhec, n. d., 32.
29 S. Chatman, Story and Discourse: Narrative Structure in Fiction and Film, Ithaca, N.Y.,
1978, 34.
30 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 15.
31 Gl. podpogl. »Pripoved«.
ramo poudariti, da gre za zasilen izraz –, vendar še čaka na ubeseditev. Prav
zato bomo v primeru zgodovinopisne pripovedi govorili tudi o zelo po-
membni zunajbesedilni ravni, ki je za samo pripoved bistvenega pomena,
za pripovedovanje pa ne.
Pripovedni glas: kdo pripoveduje?
Avtor, implicirani avtor, pripovedovalec
Pripovedovalec je imaginarna figura, oziroma če se izrazimo manj an-
tropomorfno, agens, ki tistemu, ki se mu pripoveduje, posreduje vse: rea-
lije, stanja, dogajanja, izjave itd. Je torej funkcija, ki zunajliterarno stvar-
nost preoblikuje v znotrajliterarno.28 Naloga pripovedovalca, ki je v pripo-
vedi vseskozi navzoč – tudi kadar se trudi dajati vtis, da ga ni in da pripo-
ved sploh »ni pripovedovana«,29 – je potemtakem predvsem videti in vo-
deno posredovati pripovedovalcu. Neprekinjena navzočnost pripovedoval-
ca v pripovednem delu je temeljno izhodišče, s katerim soglašajo domala
vsi teoretiki naratologije – tudi v primeru pomisleka o »pripovedi, ki ni
pripovedovana« (»nonnarrated narrative«) gre pravzaprav zgolj za pripo-
ved, ki ni »eksplicitno pripovedovana«, se pravi da ne gre za pomislek pro-
ti obstoju pripovedovalca. Določitev specifičnega tipa pripovedovalca v po-
ljubnem delu je težavna že zato, ker gre za imaginarno figuro, s katero tisti,
ki se mu pripoveduje, stopi v stik šele tisti hip, ko začne slediti literarnemu
dogajanju. Pripovedovalec pripada neotipljivemu svetu, ta svet pa je celo v
zgodovinopisnih delih zgolj vtis neke stvarnosti, pri čemer bralec oz. tisti,
ki se mu pripoveduje, pripovedni proces soustvarja (o vlogi bralca v pripo-
vednem procesu bomo spregovorili v nadaljevanju); potemtakem tudi bra-
nje zgodovine oz. zgodovinskega dela in.
V luči ugotovitve, da si, povedano precej poenostavljeno, pripovedova-
lec v fikcijskih besedilih pripovedovano snov izmišljuje – tudi če v resni-
ci poroča –,30 zaradi česar smo že postavili pod vprašaj določljivost fabu-
le v fikcijskih besedilih oz. možnost ločitve fabule od zgodbe,31 se zdi po-
treba po določitvi tipa pripovedovalca pravzaprav brezpredmetna, če že ne
kar problematična, ker je postopek ugotavljanja pripovedovalčeve identite-
te oz. njegove »vrste« nujno obraten: tisti, ki se mu pripoveduje, lahko šele
ob koncu pripovedi, ko ima na voljo popolno retrospektivo nad znotrajbe-
sedilno panoramo, strne celoten vtis o imaginarni osebi, ki mu je pripove-
28 M. Štuhec, n. d., 32.
29 S. Chatman, Story and Discourse: Narrative Structure in Fiction and Film, Ithaca, N.Y.,
1978, 34.
30 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 15.
31 Gl. podpogl. »Pripoved«.
