Page 45 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 45
Naratološka izhodišča
lu pripovedi. Še posebej moramo biti ob tem pozorni na dejstvo, da je po-
leg posameznih komponent pripovedne strukture predmet pripovedova-
nja tudi pripovedovanje samo, kadar pripovedovalec govori o lastnih pri-
povednih postopkih.25 V takšnih primerih torej ne gre za del pripovedi,
pač pa pripovedovalec zavzame lego zunaj pripovedovanja, ko pokaže, da
nadzoruje potek lastnega ustvarjalnega postopka.
V primeru zgodovinopisja je to del pripovedne strategije, ki v razmerju
do bralca nujno utrjuje vlogo pripovedovalca kot erudita, ki lahko pojasni,
zakaj se odloča za specifičen potek pripovedi in predvsem, zakaj v pripoved
– na ravni zgodbe –, vključuje določene vsebine, ki na relaciji zgodba – fa-
bula so ali pa niso bistvenega pomena. Še posebej to velja za zgodovinopi-
sno pripovedovanje, pri katerem je snov, na katero je proces usmerjen, še to-
liko bolj odmaknjena in samostojna kot v fikcijskih besedilih.
V primeru pripovedi v Bellum Catilinae lahko kot tak primer npr. na-
vedemo naslednji odlomek:
Res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonuit, supra
repetere ac paucis instituta maiorum domi militiaeque, quo modo rem publicam
habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex pulcherruma atque
optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.26
Navedeni odlomek se – vsaj na videz –, samo obrobno vsebinsko doti-
ka sobesedila oz. poprejšnje pripovedi in predvsem opozarja na to, kar bo
sledilo, kar je v pričujočem primeru pravzaprav nujno, če naj ves sledeči od-
lomek 6–12 deluje kot organski del pripovedi, saj za zgodbo nima neposre-
dnega pomena, pač pa poglavja 6–12 zgolj pomaga umestiti v pripoved;27
predmet pripovedovalčevega zanimanja pa je v tem primeru zgolj njegov la-
stni ustvarjalni postopek.
V primeru zgodovinopisnega pripovedovanja gre za obstoječo, realno
snov, ki je dejstvo in ki obstaja sama zase tudi brez pripovedi – toliko objek-
tivne distance si pač moramo dopustiti kljub možnemu ugovoru, da zgo-
dovine brez pripovedi ni in da se tisto, kar ni tako ali drugače sporočeno, s
stališča tistega, ki bi to sprejel, preprosto ni zgodilo; medtem ko pri fikcij-
skih besedilih pripovedovanje konstituira zgodbo in pripoved obenem, pri
historičnih besedilih zgodba, že obstaja kot realno dejstvo – in pri tem mo-
25 M. Štuhec, n. d., 24.
26 BC 5.9. »Ta priložnost nas je ravno spomnila na nravno stanje v družbi, zato se zdi, da snov
kar sama narekuje, da sežemo v preteklost in na kratko preletimo navade naših prednikov
v miru in v vojni; kako so upravljali državo in kakšno so nam zapustili, da se je postopoma
najlepše in najboljše spremenila v najslabšo in najsramotnejšo.«
27 Gl. analizo pričujočega odlomka v poglavju »De Catilinae coniuratione«, podpoglavje
»Razširjeni prolog 6–12«.
lu pripovedi. Še posebej moramo biti ob tem pozorni na dejstvo, da je po-
leg posameznih komponent pripovedne strukture predmet pripovedova-
nja tudi pripovedovanje samo, kadar pripovedovalec govori o lastnih pri-
povednih postopkih.25 V takšnih primerih torej ne gre za del pripovedi,
pač pa pripovedovalec zavzame lego zunaj pripovedovanja, ko pokaže, da
nadzoruje potek lastnega ustvarjalnega postopka.
V primeru zgodovinopisja je to del pripovedne strategije, ki v razmerju
do bralca nujno utrjuje vlogo pripovedovalca kot erudita, ki lahko pojasni,
zakaj se odloča za specifičen potek pripovedi in predvsem, zakaj v pripoved
– na ravni zgodbe –, vključuje določene vsebine, ki na relaciji zgodba – fa-
bula so ali pa niso bistvenega pomena. Še posebej to velja za zgodovinopi-
sno pripovedovanje, pri katerem je snov, na katero je proces usmerjen, še to-
liko bolj odmaknjena in samostojna kot v fikcijskih besedilih.
V primeru pripovedi v Bellum Catilinae lahko kot tak primer npr. na-
vedemo naslednji odlomek:
Res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonuit, supra
repetere ac paucis instituta maiorum domi militiaeque, quo modo rem publicam
habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex pulcherruma atque
optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.26
Navedeni odlomek se – vsaj na videz –, samo obrobno vsebinsko doti-
ka sobesedila oz. poprejšnje pripovedi in predvsem opozarja na to, kar bo
sledilo, kar je v pričujočem primeru pravzaprav nujno, če naj ves sledeči od-
lomek 6–12 deluje kot organski del pripovedi, saj za zgodbo nima neposre-
dnega pomena, pač pa poglavja 6–12 zgolj pomaga umestiti v pripoved;27
predmet pripovedovalčevega zanimanja pa je v tem primeru zgolj njegov la-
stni ustvarjalni postopek.
V primeru zgodovinopisnega pripovedovanja gre za obstoječo, realno
snov, ki je dejstvo in ki obstaja sama zase tudi brez pripovedi – toliko objek-
tivne distance si pač moramo dopustiti kljub možnemu ugovoru, da zgo-
dovine brez pripovedi ni in da se tisto, kar ni tako ali drugače sporočeno, s
stališča tistega, ki bi to sprejel, preprosto ni zgodilo; medtem ko pri fikcij-
skih besedilih pripovedovanje konstituira zgodbo in pripoved obenem, pri
historičnih besedilih zgodba, že obstaja kot realno dejstvo – in pri tem mo-
25 M. Štuhec, n. d., 24.
26 BC 5.9. »Ta priložnost nas je ravno spomnila na nravno stanje v družbi, zato se zdi, da snov
kar sama narekuje, da sežemo v preteklost in na kratko preletimo navade naših prednikov
v miru in v vojni; kako so upravljali državo in kakšno so nam zapustili, da se je postopoma
najlepše in najboljše spremenila v najslabšo in najsramotnejšo.«
27 Gl. analizo pričujočega odlomka v poglavju »De Catilinae coniuratione«, podpoglavje
»Razširjeni prolog 6–12«.
