Page 44 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 44
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Postopek se zdi jasen, vendar je vse prej kot stalen, saj je pripoved, kot
bomo povedali v nadaljevanju, zapletena komunikacijska struktura, v kate-
ri na različnih ravneh sodelujeta pripovedovalec in njegov naslovljenec – ti-
sti, ki se mu pripoveduje, spet na drugi – višji – ravnini pa implicirani avtor
in implicirani bralec, ki v pripoved vsakokrat vnašata nove spremenljivke,
zlasti implicirani bralec, ki je od avtorja odvisen zgolj v manjšem obsegu.
Vsaj v zgodovinopisnem besedilu je posamezne plasti – predvsem fabu-
lo in zgodbo – mogoče ločiti z večjo gotovostjo, pri čemer je zelo pomem-
ben orientacijski vzvod razlika med kronološkim časom in časom pripo-
vedi. V zgodovinopisni pripovedi ima razlika med časom pripovedi in de-
janskim časom pomembno dimenzijo, ki v fikcijskih besedilih ni tako ja-
sno prisotna, zato je toliko bolj pomembna. Zaradi temeljne funkcije zgo-
dovinopisne pripovedi, ki je poročanje o tem, kar se je v preteklosti dejan-
sko zgodilo, je razmerje med tem, kaj se je zgodilo/dogajalo in kako so posa-
mezni agenti v danih okoliščinah delovali (oboje v danem kronološkem za-
poredju) ter zaporedjem teh dogajanj in dejanj v zgodovinopisni, pripovedi
pravzaprav ena od osrednjih in najpomembnejših izkušenj pri sprejemanju
te pripovedi. Pripovedovalčeva organizacija teh dogajanj – bodisi v obliki
reminiscenc, napovedi, časovnih ekskurzov v preteklost, ki nima neposre-
dne časovne povezave z dejanskim časom pripovedovanega, ipd. v pripoved
vnaša dramatičen učinek, ki ni zgolj literarne narave, temveč ima ideološki
pomen. Pri Salustiju oz. njegovem pripovedovalcu, ki sooča abstraktne ide-
ale slavne rimske preteklosti in dekadentne antiideale lastne stvarnosti, je
ta učinek temeljnega pomena tudi za doživljanje njegovega dela kot zgodo-
vine. Najpomembnejša funkcija pripovedovalčeve časovne organizacije je
v tem, da ta konfrontacija postane eksplicitna; čeprav je pripovedovalec v
takšnih momentih razkrit, je to šele sekundarni učinek – najpomembnej-
ši učinek je prepletanje pravega, kronološkega časa z nekim drugim, ume-
tnim časom, tj. (papirnatim) časom pripovedi.23
Pripovedovanje
Pripovedovanje kot dejavnost pripovedovalca bomo obravnavali pre-
prosto kot osnovni ustvarjalni postopek s specifičnimi stilističnimi prije-
mi, ki je zunaj pripovedne strukture in pri katerem je neko gradivo – v na-
šem primeru dogodki oz. dogajanja v njihovem specifičnem zaporedju –,
preoblikovano v poljubno sporočilno formo. Pri tem je za nas posebej po-
membna trditev, da se pripovedovanje ukvarja z nečim, kar je zunaj tega
procesa (torej zunaj njega samega),24 kar smo že pokazali v zgornjem mode-
23 R. Barthes, The Discourse of History, Comparative Criticism 3 (1981), 10.
24 M. Štuhec, Naratologija. Med teorijo in prakso, Ljubljana 2000, 23.
Postopek se zdi jasen, vendar je vse prej kot stalen, saj je pripoved, kot
bomo povedali v nadaljevanju, zapletena komunikacijska struktura, v kate-
ri na različnih ravneh sodelujeta pripovedovalec in njegov naslovljenec – ti-
sti, ki se mu pripoveduje, spet na drugi – višji – ravnini pa implicirani avtor
in implicirani bralec, ki v pripoved vsakokrat vnašata nove spremenljivke,
zlasti implicirani bralec, ki je od avtorja odvisen zgolj v manjšem obsegu.
Vsaj v zgodovinopisnem besedilu je posamezne plasti – predvsem fabu-
lo in zgodbo – mogoče ločiti z večjo gotovostjo, pri čemer je zelo pomem-
ben orientacijski vzvod razlika med kronološkim časom in časom pripo-
vedi. V zgodovinopisni pripovedi ima razlika med časom pripovedi in de-
janskim časom pomembno dimenzijo, ki v fikcijskih besedilih ni tako ja-
sno prisotna, zato je toliko bolj pomembna. Zaradi temeljne funkcije zgo-
dovinopisne pripovedi, ki je poročanje o tem, kar se je v preteklosti dejan-
sko zgodilo, je razmerje med tem, kaj se je zgodilo/dogajalo in kako so posa-
mezni agenti v danih okoliščinah delovali (oboje v danem kronološkem za-
poredju) ter zaporedjem teh dogajanj in dejanj v zgodovinopisni, pripovedi
pravzaprav ena od osrednjih in najpomembnejših izkušenj pri sprejemanju
te pripovedi. Pripovedovalčeva organizacija teh dogajanj – bodisi v obliki
reminiscenc, napovedi, časovnih ekskurzov v preteklost, ki nima neposre-
dne časovne povezave z dejanskim časom pripovedovanega, ipd. v pripoved
vnaša dramatičen učinek, ki ni zgolj literarne narave, temveč ima ideološki
pomen. Pri Salustiju oz. njegovem pripovedovalcu, ki sooča abstraktne ide-
ale slavne rimske preteklosti in dekadentne antiideale lastne stvarnosti, je
ta učinek temeljnega pomena tudi za doživljanje njegovega dela kot zgodo-
vine. Najpomembnejša funkcija pripovedovalčeve časovne organizacije je
v tem, da ta konfrontacija postane eksplicitna; čeprav je pripovedovalec v
takšnih momentih razkrit, je to šele sekundarni učinek – najpomembnej-
ši učinek je prepletanje pravega, kronološkega časa z nekim drugim, ume-
tnim časom, tj. (papirnatim) časom pripovedi.23
Pripovedovanje
Pripovedovanje kot dejavnost pripovedovalca bomo obravnavali pre-
prosto kot osnovni ustvarjalni postopek s specifičnimi stilističnimi prije-
mi, ki je zunaj pripovedne strukture in pri katerem je neko gradivo – v na-
šem primeru dogodki oz. dogajanja v njihovem specifičnem zaporedju –,
preoblikovano v poljubno sporočilno formo. Pri tem je za nas posebej po-
membna trditev, da se pripovedovanje ukvarja z nečim, kar je zunaj tega
procesa (torej zunaj njega samega),24 kar smo že pokazali v zgornjem mode-
23 R. Barthes, The Discourse of History, Comparative Criticism 3 (1981), 10.
24 M. Štuhec, Naratologija. Med teorijo in prakso, Ljubljana 2000, 23.
