Page 43 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 43
Naratološka izhodišča
kako je nekaj pripovedovano. Povedano drugače ima lahko torej ena in ista
zgodba več različic pripovedi.
Fabulo neke historične pripovedi moramo razdeliti na objekte, tj. rea-
lije, kot so denimo historične osebe, lokacije, okoliščine ipd., ter na dogaja-
nja med katera sodijo bodisi dejanja posameznih oseb bodisi dogodki kot
taki; to dvoje tvori, kot smo že povedali, preprost skelet, ki je zgolj historič-
na sekvenca dejanj in dogodkov v prostoru in času. Zgodba te sekvence ne
ohranja nujno, pač pa je lahko znotraj zgodbe tako kronološko kot tudi pro-
storsko zaporedje bistveno spremenjeno.
Shema, ki bo za našo analizo najprimernejša, bo torej:
Čeprav je torej jasno, da je pripovedovanje povezano s pripovedjo in
da pravzaprav ne more biti pripovedi brez pripovedovanja, bomo podob-
no kot M. Bal pripovedovanje obravnavali izključno kot zunanji dejavnik,
torej kot postopek, ki ni del pripovedne strukture, temveč je slednja pred-
met pripovedovanja.
Na tem mestu si moramo dovoliti medklic o vprašljivosti kategorije, ki
jo Genette označuje z izrazom zgodba oz. M. Bal z izrazom fabula. Če na-
mreč pristanemo na trditev, da se je naratologija razvila zlasti ob preuče-
vanju fikcijskih besedil,21 se moramo vprašati, koliko je o zgodbi oz. fabu-
li oziroma o jasni razliki med tema dvema kategorijama sploh smiselno go-
voriti. Na besedilno analizo lahko v smislu dihotomne delitve besedila gle-
damo kot na vrsto semiotičnih plasti, v kateri vsaka raven predstavlja rezul-
tat aplikacije vrste različnih transformacijskih pravil na prejšnjo oziroma
nižjo raven. Bralec je v tem smislu k besedilu prisiljen pristopiti, če se lah-
ko tako izrazimo, z arheološko metodo: besedilo je fiksna pomenska masa
pripovednih plasti, iz katere mora šele (re)konstruirati zgodbo,22 iz zgodbe
pa – če tako hoče – nato še fabulo, in sicer tako, da iz zgodbe odstrani vse
transformacijske agente, ki so fabulo spremenili v zgodbo.
21 T. Rood, n. d., 9.
22 T. A. Schmitz, Modern Literary Theory and Ancient Texts. An Introduction, Oxford 2007, 44.
kako je nekaj pripovedovano. Povedano drugače ima lahko torej ena in ista
zgodba več različic pripovedi.
Fabulo neke historične pripovedi moramo razdeliti na objekte, tj. rea-
lije, kot so denimo historične osebe, lokacije, okoliščine ipd., ter na dogaja-
nja med katera sodijo bodisi dejanja posameznih oseb bodisi dogodki kot
taki; to dvoje tvori, kot smo že povedali, preprost skelet, ki je zgolj historič-
na sekvenca dejanj in dogodkov v prostoru in času. Zgodba te sekvence ne
ohranja nujno, pač pa je lahko znotraj zgodbe tako kronološko kot tudi pro-
storsko zaporedje bistveno spremenjeno.
Shema, ki bo za našo analizo najprimernejša, bo torej:
Čeprav je torej jasno, da je pripovedovanje povezano s pripovedjo in
da pravzaprav ne more biti pripovedi brez pripovedovanja, bomo podob-
no kot M. Bal pripovedovanje obravnavali izključno kot zunanji dejavnik,
torej kot postopek, ki ni del pripovedne strukture, temveč je slednja pred-
met pripovedovanja.
Na tem mestu si moramo dovoliti medklic o vprašljivosti kategorije, ki
jo Genette označuje z izrazom zgodba oz. M. Bal z izrazom fabula. Če na-
mreč pristanemo na trditev, da se je naratologija razvila zlasti ob preuče-
vanju fikcijskih besedil,21 se moramo vprašati, koliko je o zgodbi oz. fabu-
li oziroma o jasni razliki med tema dvema kategorijama sploh smiselno go-
voriti. Na besedilno analizo lahko v smislu dihotomne delitve besedila gle-
damo kot na vrsto semiotičnih plasti, v kateri vsaka raven predstavlja rezul-
tat aplikacije vrste različnih transformacijskih pravil na prejšnjo oziroma
nižjo raven. Bralec je v tem smislu k besedilu prisiljen pristopiti, če se lah-
ko tako izrazimo, z arheološko metodo: besedilo je fiksna pomenska masa
pripovednih plasti, iz katere mora šele (re)konstruirati zgodbo,22 iz zgodbe
pa – če tako hoče – nato še fabulo, in sicer tako, da iz zgodbe odstrani vse
transformacijske agente, ki so fabulo spremenili v zgodbo.
21 T. Rood, n. d., 9.
22 T. A. Schmitz, Modern Literary Theory and Ancient Texts. An Introduction, Oxford 2007, 44.
