Page 41 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 41
Naratološka izhodišča
To v bistvu ostaja dihotomni model pripovedi z označeno fazo ubesedi-
tve, ki je prisotna pri vsakem modelu pripovednega besedila.
Zlasti problematična se zdi ugotovitev, da je vrstni red pripovednih ka-
tegorij v nefikcijskem besedilu (na primer v historičnem besedilu)
zgodba < pripovedovanje < pripoved
Zgodba pri tem predstavlja strukturo dejanskih dogodkov s svojim ča-
sovnim in vzročnim zaporedjem, pripovedovanje zgodovinarjevo (sic!) pri-
povedno dejavnost, pripoved pa zaključen produkt te dejavnosti, ki se lah-
ko ohrani v obliki poljubnega izdelka.19
Velik problem tega modela je, da v primeru historičnega besedila pri-
povedovanje v bistvu enači s pisanjem, posledično pa tudi pripovedovalca z
(impliciranim) avtorjem; če postavimo drugače, zdi se bistveno bolj prime-
ren za dramsko besedilo, pri katerem sam akt uprizoritve kot forme pripo-
vedovanja predstavlja bistveno komponento, ki ne more manjkati, če je cilj
zaključeno dramsko dejanje oz. dogajanje (na odru), saj prejemnik – torej
tisti, ki se mu pripoveduje (prikazuje) –, v primeru, da pripoved izostane,
nima končne izkušnje s samo pripovedjo.
Takšno pojmovanje oz. (raz)delitev historičnega besedila nam dejansko
ustreza samo v segmentu zgodbe; pri tem postavljamo, da zgodba, če se lah-
ko za trenutek vrnemo k formalistični dihotomni delitvi besedila, podob-
no kot fabula predstavlja dejanja in dogodke, ki si na časovni premici sledi-
jo po svojem časovnem in vzročnem zaporedju. Pripoved po našem pojmo-
vanju vsebuje vse elemente zgodbe, ki pa so jim dodani različni katalizator-
ji; postopek nadgrajevanja in dopolnjevanja osnovne kompozicije zgodbe –
to pa je dejavnost pripovedovalca, o katerem bomo spregovorili več v nada-
ljevanju –, bomo obravnavali kot sočasno fazo pripovedovanja.
Ozreti se moramo tudi k modelu razdelitve pripovednega besedila, ka-
kor ga predlaga Mieke Bal; ta model nam je formalno nekoliko bližji, a ga
bomo vseeno skušali združiti z do sedaj predstavljenimi izhodišči. M. Bal
govori o treh osnovnih ravneh pripovedi: o besedilu, zgodbi in fabuli (text –
story – fabula).20 Nekateri elementi tega modela so, kot bomo pokazali, vse-
binsko deloma usklajeni z osnovnimi koncepti Genettovega modela, ven-
dar v modelu M. Bal manjka pripovedovanje kot eden od tvornih elemen-
tov celotne strukture. Model M. Bal predlaga triravninsko analizo pripo-
vednega besedila, in sicer:
fabula < zgodba < pripovedno besedilo (< besedilo)
19 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 14.
20 M. Bal, Narratology. Introduction to the theory of narrative, Toronto 1997, 9.
To v bistvu ostaja dihotomni model pripovedi z označeno fazo ubesedi-
tve, ki je prisotna pri vsakem modelu pripovednega besedila.
Zlasti problematična se zdi ugotovitev, da je vrstni red pripovednih ka-
tegorij v nefikcijskem besedilu (na primer v historičnem besedilu)
zgodba < pripovedovanje < pripoved
Zgodba pri tem predstavlja strukturo dejanskih dogodkov s svojim ča-
sovnim in vzročnim zaporedjem, pripovedovanje zgodovinarjevo (sic!) pri-
povedno dejavnost, pripoved pa zaključen produkt te dejavnosti, ki se lah-
ko ohrani v obliki poljubnega izdelka.19
Velik problem tega modela je, da v primeru historičnega besedila pri-
povedovanje v bistvu enači s pisanjem, posledično pa tudi pripovedovalca z
(impliciranim) avtorjem; če postavimo drugače, zdi se bistveno bolj prime-
ren za dramsko besedilo, pri katerem sam akt uprizoritve kot forme pripo-
vedovanja predstavlja bistveno komponento, ki ne more manjkati, če je cilj
zaključeno dramsko dejanje oz. dogajanje (na odru), saj prejemnik – torej
tisti, ki se mu pripoveduje (prikazuje) –, v primeru, da pripoved izostane,
nima končne izkušnje s samo pripovedjo.
Takšno pojmovanje oz. (raz)delitev historičnega besedila nam dejansko
ustreza samo v segmentu zgodbe; pri tem postavljamo, da zgodba, če se lah-
ko za trenutek vrnemo k formalistični dihotomni delitvi besedila, podob-
no kot fabula predstavlja dejanja in dogodke, ki si na časovni premici sledi-
jo po svojem časovnem in vzročnem zaporedju. Pripoved po našem pojmo-
vanju vsebuje vse elemente zgodbe, ki pa so jim dodani različni katalizator-
ji; postopek nadgrajevanja in dopolnjevanja osnovne kompozicije zgodbe –
to pa je dejavnost pripovedovalca, o katerem bomo spregovorili več v nada-
ljevanju –, bomo obravnavali kot sočasno fazo pripovedovanja.
Ozreti se moramo tudi k modelu razdelitve pripovednega besedila, ka-
kor ga predlaga Mieke Bal; ta model nam je formalno nekoliko bližji, a ga
bomo vseeno skušali združiti z do sedaj predstavljenimi izhodišči. M. Bal
govori o treh osnovnih ravneh pripovedi: o besedilu, zgodbi in fabuli (text –
story – fabula).20 Nekateri elementi tega modela so, kot bomo pokazali, vse-
binsko deloma usklajeni z osnovnimi koncepti Genettovega modela, ven-
dar v modelu M. Bal manjka pripovedovanje kot eden od tvornih elemen-
tov celotne strukture. Model M. Bal predlaga triravninsko analizo pripo-
vednega besedila, in sicer:
fabula < zgodba < pripovedno besedilo (< besedilo)
19 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 14.
20 M. Bal, Narratology. Introduction to the theory of narrative, Toronto 1997, 9.
