Page 40 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 40
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
najbesedilno ravnino, o kateri bomo spregovorili več v nadaljevanju, ter (2)
pripovedovalčevega razporejanja projekcije podatkov na ravni pripovedi.
Ob vprašanju zelo pomembne kategorije pripovednega glasu bomo sku-
šali natančno determinirati figuro pripovedovalca, pri čemer nam bo kot
pomembno izhodišče zopet služila Genettova opredelitev štirih vrst pri-
povedovalčevega statusa15 glede na njegovo pripovedno raven (ekstradiege-
tična, intradiegetična) in glede na njegovo razmerje do zgodbe (heterodie-
getična, homodiegetična):16 pojem pripovedne ravni torej ponazarja, ali je
pripovedovalec zunaj pripovedi in posledično zgolj poročevalec, medtem
ko pojem razmerja do zgodbe pomeni, ali pripovedovalec pripoveduje svojo
zgodbo ali zgodbo koga drugega.
Kategorija pripovednega načina bo za nas še posebej pomembna, saj od-
pira vprašanje pripovedne razdalje in pripovedne perspektive; zlasti ob sle-
dnji se bomo spraševali o pripovednem gledišču in žarišču, osrednji temi
naše analize, zato bomo več o pripovednem načinu spregovorili v nadalje-
vanju (v podpoglavju o pripovednem žarišču in žariščenju).
Za našo analizo sicer Genettov triravninski model ni povsem ustre-
zno izhodišče, predvsem zaradi negotovega zaporedja posameznih pripo-
vednih komponent, ki se kaže zlasti v nejasni razmejitvi med posameznimi
kategorijami omenjene trojice, zlasti med kategorijama pripovedi in pripo-
vedovanja, ki prispeva k vprašanju, kakšen je pravzaprav njihov vrstni red;
v reviziji svojega modela Genette sam ugotavlja,17 da je – v fikcijskih besedi-
lih –, pripovedovanje zgolj akt ubeseditve pripovedi, sintaktične in seman-
tične nadgradnje zgodbe. Model, kakor je predstavljen, tako v bistvu ni tri-
stopenjski ampak še vedno zgolj dihotomna delitev besedila na fabulo in
siže (čeprav jo Genette obravnava kot preseženo), pri kateri pa je upošteva-
na še povsem abstraktna faza ubeseditve – pripovedovanje, ki gradi zgodbo
in pripovedovanje obenem, da tako postaneta nerazločljivi enoti:18
15 Ti različni statusi pripovedovalca seveda niso nujno povsem jasno razmejeni, poleg tega pa
lahko, kakor bomo skušali pokazati prav v naši analizi, pripovedovalec svoj status tudi po-
ljubno spreminja glede na dano pripovedno situacijo.
16 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, 248.
17 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 14–15.
18 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 15.
najbesedilno ravnino, o kateri bomo spregovorili več v nadaljevanju, ter (2)
pripovedovalčevega razporejanja projekcije podatkov na ravni pripovedi.
Ob vprašanju zelo pomembne kategorije pripovednega glasu bomo sku-
šali natančno determinirati figuro pripovedovalca, pri čemer nam bo kot
pomembno izhodišče zopet služila Genettova opredelitev štirih vrst pri-
povedovalčevega statusa15 glede na njegovo pripovedno raven (ekstradiege-
tična, intradiegetična) in glede na njegovo razmerje do zgodbe (heterodie-
getična, homodiegetična):16 pojem pripovedne ravni torej ponazarja, ali je
pripovedovalec zunaj pripovedi in posledično zgolj poročevalec, medtem
ko pojem razmerja do zgodbe pomeni, ali pripovedovalec pripoveduje svojo
zgodbo ali zgodbo koga drugega.
Kategorija pripovednega načina bo za nas še posebej pomembna, saj od-
pira vprašanje pripovedne razdalje in pripovedne perspektive; zlasti ob sle-
dnji se bomo spraševali o pripovednem gledišču in žarišču, osrednji temi
naše analize, zato bomo več o pripovednem načinu spregovorili v nadalje-
vanju (v podpoglavju o pripovednem žarišču in žariščenju).
Za našo analizo sicer Genettov triravninski model ni povsem ustre-
zno izhodišče, predvsem zaradi negotovega zaporedja posameznih pripo-
vednih komponent, ki se kaže zlasti v nejasni razmejitvi med posameznimi
kategorijami omenjene trojice, zlasti med kategorijama pripovedi in pripo-
vedovanja, ki prispeva k vprašanju, kakšen je pravzaprav njihov vrstni red;
v reviziji svojega modela Genette sam ugotavlja,17 da je – v fikcijskih besedi-
lih –, pripovedovanje zgolj akt ubeseditve pripovedi, sintaktične in seman-
tične nadgradnje zgodbe. Model, kakor je predstavljen, tako v bistvu ni tri-
stopenjski ampak še vedno zgolj dihotomna delitev besedila na fabulo in
siže (čeprav jo Genette obravnava kot preseženo), pri kateri pa je upošteva-
na še povsem abstraktna faza ubeseditve – pripovedovanje, ki gradi zgodbo
in pripovedovanje obenem, da tako postaneta nerazločljivi enoti:18
15 Ti različni statusi pripovedovalca seveda niso nujno povsem jasno razmejeni, poleg tega pa
lahko, kakor bomo skušali pokazati prav v naši analizi, pripovedovalec svoj status tudi po-
ljubno spreminja glede na dano pripovedno situacijo.
16 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, 248.
17 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 14–15.
18 G. Genette, Narrative Discourse Revisited, 15.
