Page 39 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 39
Naratološka izhodišča
Za potrebe pričujoče analize bomo pristali na troravninski model ver-
tikalne analize pripovednega besedila, pri čemer bomo izhajali iz dveh mo-
delov, ki sta ju predlagala G. Genette in M. Bal, vendar ne brez dodatnih
korekcij, ki jih narekuje obravnava zgodovinskega dela.
Genettov model, ki nam bo, kot že rečeno, v tej analizi služil kot eno od
izhodišč, predlaga tri ravni pripovedi, med katerimi vladajo specifična raz-
merja: to so histoire – récit – narration, oziroma v angleškem prevodu sto-
ry – narrative – narrating.11 Izraz histoire oz. story v tem sistemu označuje
tisto, kar je pripovedovano oz. označevano – torej označenec. V smislu di-
hotomne delitve pripovedi na dvojico fabula – siže bi lahko grobo ocenili,
da sta pojma histoire/story in fabula vsebinsko na isti ravni. Récit/narrati-
ve potemtakem vsebinsko ustreza pojmu siže, v smislu delitve označenec –
označevalec pa je potemtakem ta raven označevalec. Izraz narration/narra-
ting Genette razlaga kot »oblikovanje pripovednega dejanja, v širšem smi-
slu pa celotno stvarno ali namišljeno okolje, v katerem se to dejanje odvi-
ja«. Dani izrazi, ki bi jih lahko prevedli kot zgodba – pripoved – pripove-
dovanje; po tem modelu je – zlasti v primeru fikcijskih besedil –, poglavi-
tni instrument analize pripoved, težišče analize pa je razmerje med posa-
meznimi kategorijami, se pravi med zgodbo in pripovedjo, med pripoved-
jo in pripovedovanjem ter med zgodbo in pripovedovanjem, kolikor sta pač
povezana znotraj sheme.12
Kritične točke razmerja med posameznimi komponentami, ki jih Ge-
nette povzema po delitvi Tz. Todorova,13 bomo (kljub zadržkom, ki jih
bomo glede Genettovega modela izrazili v nadaljevanju) za potrebe naše
analize obdržali; tako se bomo spraševali predvsem o pripovednih kate-
gorijah časa, pripovednega glasu in pripovednega načina.14 S kategorijo časa
bomo skušali, na kratko, pojasniti časovna neskladja med (dejanskim) ča-
som zgodbe in časom pripovedi – torej z razlikami med dejanskim časov-
nim zaporedjem dogodkov, ki tvorijo zgodbo in vrstnim redom ubesedi-
tve teh dogodkov v pripovedi. Ta kategorija je pri analizi historičnega be-
sedila pravzaprav odločilnega pomena, ker so časovna odstopanja pripove-
di od zgodbe pomemben pokazatelj dveh za nas bistvenih procesov, in sicer
(1) avtorjeve selekcije na področju primerjave med ravnino zgodbe in pa zu-
11 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method. Ithaca N.Y. 1983, 27.
12 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, 29.
13 Ibid.
14 Izraz pripovedni način v pričujočem delu ohranjamo predvsem zato, da bi ostali v termino-
loškem sozvočju s predhodnimi razpravami na temo naratologije (npr. Kernev-Štrajn); v iz-
virniku (G. Genette, Figures III, Pariz 1972) Genette sicer uporablja izraz mode (v angle-
škem prevodu mood), ki bi ga glede na definicijo (G. Genette Narrative discourse. An Essay
in Method, 161) prav lahko prevedli tudi kot pripovedni naklon.
Za potrebe pričujoče analize bomo pristali na troravninski model ver-
tikalne analize pripovednega besedila, pri čemer bomo izhajali iz dveh mo-
delov, ki sta ju predlagala G. Genette in M. Bal, vendar ne brez dodatnih
korekcij, ki jih narekuje obravnava zgodovinskega dela.
Genettov model, ki nam bo, kot že rečeno, v tej analizi služil kot eno od
izhodišč, predlaga tri ravni pripovedi, med katerimi vladajo specifična raz-
merja: to so histoire – récit – narration, oziroma v angleškem prevodu sto-
ry – narrative – narrating.11 Izraz histoire oz. story v tem sistemu označuje
tisto, kar je pripovedovano oz. označevano – torej označenec. V smislu di-
hotomne delitve pripovedi na dvojico fabula – siže bi lahko grobo ocenili,
da sta pojma histoire/story in fabula vsebinsko na isti ravni. Récit/narrati-
ve potemtakem vsebinsko ustreza pojmu siže, v smislu delitve označenec –
označevalec pa je potemtakem ta raven označevalec. Izraz narration/narra-
ting Genette razlaga kot »oblikovanje pripovednega dejanja, v širšem smi-
slu pa celotno stvarno ali namišljeno okolje, v katerem se to dejanje odvi-
ja«. Dani izrazi, ki bi jih lahko prevedli kot zgodba – pripoved – pripove-
dovanje; po tem modelu je – zlasti v primeru fikcijskih besedil –, poglavi-
tni instrument analize pripoved, težišče analize pa je razmerje med posa-
meznimi kategorijami, se pravi med zgodbo in pripovedjo, med pripoved-
jo in pripovedovanjem ter med zgodbo in pripovedovanjem, kolikor sta pač
povezana znotraj sheme.12
Kritične točke razmerja med posameznimi komponentami, ki jih Ge-
nette povzema po delitvi Tz. Todorova,13 bomo (kljub zadržkom, ki jih
bomo glede Genettovega modela izrazili v nadaljevanju) za potrebe naše
analize obdržali; tako se bomo spraševali predvsem o pripovednih kate-
gorijah časa, pripovednega glasu in pripovednega načina.14 S kategorijo časa
bomo skušali, na kratko, pojasniti časovna neskladja med (dejanskim) ča-
som zgodbe in časom pripovedi – torej z razlikami med dejanskim časov-
nim zaporedjem dogodkov, ki tvorijo zgodbo in vrstnim redom ubesedi-
tve teh dogodkov v pripovedi. Ta kategorija je pri analizi historičnega be-
sedila pravzaprav odločilnega pomena, ker so časovna odstopanja pripove-
di od zgodbe pomemben pokazatelj dveh za nas bistvenih procesov, in sicer
(1) avtorjeve selekcije na področju primerjave med ravnino zgodbe in pa zu-
11 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method. Ithaca N.Y. 1983, 27.
12 G. Genette, Narrative discourse. An Essay in Method, 29.
13 Ibid.
14 Izraz pripovedni način v pričujočem delu ohranjamo predvsem zato, da bi ostali v termino-
loškem sozvočju s predhodnimi razpravami na temo naratologije (npr. Kernev-Štrajn); v iz-
virniku (G. Genette, Figures III, Pariz 1972) Genette sicer uporablja izraz mode (v angle-
škem prevodu mood), ki bi ga glede na definicijo (G. Genette Narrative discourse. An Essay
in Method, 161) prav lahko prevedli tudi kot pripovedni naklon.
