Page 38 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 38
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
(kot skrajni primer navedimo npr. pantomimo), medtem ko v ožjem smi-
slu, kjer imamo opraviti s pripovedovalcem, nikakor ne moremo govoriti o
neverbalni mediaciji pripovedovanega, pač pa je takšna pripoved predvsem
lingvistični fenomen, čeprav si moramo tudi tu dovoliti nekatere pridržke,
zlasti kadar govorimo o govorništvu.
Temelj razlage, da je pripoved urejena struktura, v kateri je predstavlje-
no zaporedje dogodkov, je torej ugotovitev, da je pripoved struktura, sesta-
vljena iz posameznih sestavnih delov, ki jih glede na medsebojno razmerje
lahko preučujemo na različne načine, od teh pa bomo na tem mestu izpo-
stavili predvsem horizontalno – sintagmatično in vertikalno – hermenevtič-
no analizo pripovednega besedila.
Dogodki si v neki poljubni pripovedi sledijo v urejenem zaporedju, to
zaporedje pa ni nujno enako kot zaporedje dejanskih dogodkov (nekateri
so na začetku, drugi na sredi, nekateri zopet na koncu pripovedi). Pripo-
ved ima torej linearno strukturo dogodkov, v kateri vlada specifično časov-
no, prostorsko in vzročno zaporedje; pri horizontalni analizi besedila nas
bo torej zanimalo, kakšna je kompozicijska sekvenca pripovedi – kakšno
je torej časovno in vzročno zaporedje posameznih sestavnih delov pripo-
vednega besedila.
Drugo temeljno izhodišče pa je ugotovitev, da pripoved ni niz dogod-
kov per se, temveč posnetek – predstavitev, mediacija –, niza dogodkov; v
tem smislu pa pripovedno besedilo ni longitudinalno oziroma horizontal-
no urejena sekvenčna struktura posameznih sestavnih delov, temveč glo-
binsko oziroma vertikalno urejena struktura, pri kateri med posamezni-
mi sestavnimi deli vlada specifično medsebojno razmerje, tj. razmerje med
označevalcem in označencem: pripoved, kot že rečeno, niso dogodki in de-
janja oseb kot taki, temveč pripoved te dogodke in dejanja zgolj posnema.
Razmerje med pripovedjo in pripovedovanimi dogodki in dejanji, se pra-
vi razmerje med označevalcem in označencem, odpira vrsto vprašanj, ki se
jim bomo posvečali pri vertikalni analizi pripovednega besedila.
Kar zadeva vertikalno analizo besedila, smo že v začetku tega poglav-
ja opozorili na dihotomno pojmovanje pripovednega besedila pri formali-
stih in strukturalistih, ki so ga naratologi prevedli v večravninsko analizo;
ta večravninska analiza pa lahko vključuje, kakor smo pokazali, pojmov-
ne pare ali večizrazne sklope, ki označujejo posamezne ravni pripovednega
besedila. Če je namreč pripoved semiotična prezentacija dejanskih dogod-
kov in dejanj, potem moramo pri analizi poljubnega pripovednega besedila
jasno ločiti med dejanskim nizom dogodkov in dejanj in med ubeseditvijo
oziroma prezentacijo teh dogodkov.
(kot skrajni primer navedimo npr. pantomimo), medtem ko v ožjem smi-
slu, kjer imamo opraviti s pripovedovalcem, nikakor ne moremo govoriti o
neverbalni mediaciji pripovedovanega, pač pa je takšna pripoved predvsem
lingvistični fenomen, čeprav si moramo tudi tu dovoliti nekatere pridržke,
zlasti kadar govorimo o govorništvu.
Temelj razlage, da je pripoved urejena struktura, v kateri je predstavlje-
no zaporedje dogodkov, je torej ugotovitev, da je pripoved struktura, sesta-
vljena iz posameznih sestavnih delov, ki jih glede na medsebojno razmerje
lahko preučujemo na različne načine, od teh pa bomo na tem mestu izpo-
stavili predvsem horizontalno – sintagmatično in vertikalno – hermenevtič-
no analizo pripovednega besedila.
Dogodki si v neki poljubni pripovedi sledijo v urejenem zaporedju, to
zaporedje pa ni nujno enako kot zaporedje dejanskih dogodkov (nekateri
so na začetku, drugi na sredi, nekateri zopet na koncu pripovedi). Pripo-
ved ima torej linearno strukturo dogodkov, v kateri vlada specifično časov-
no, prostorsko in vzročno zaporedje; pri horizontalni analizi besedila nas
bo torej zanimalo, kakšna je kompozicijska sekvenca pripovedi – kakšno
je torej časovno in vzročno zaporedje posameznih sestavnih delov pripo-
vednega besedila.
Drugo temeljno izhodišče pa je ugotovitev, da pripoved ni niz dogod-
kov per se, temveč posnetek – predstavitev, mediacija –, niza dogodkov; v
tem smislu pa pripovedno besedilo ni longitudinalno oziroma horizontal-
no urejena sekvenčna struktura posameznih sestavnih delov, temveč glo-
binsko oziroma vertikalno urejena struktura, pri kateri med posamezni-
mi sestavnimi deli vlada specifično medsebojno razmerje, tj. razmerje med
označevalcem in označencem: pripoved, kot že rečeno, niso dogodki in de-
janja oseb kot taki, temveč pripoved te dogodke in dejanja zgolj posnema.
Razmerje med pripovedjo in pripovedovanimi dogodki in dejanji, se pra-
vi razmerje med označevalcem in označencem, odpira vrsto vprašanj, ki se
jim bomo posvečali pri vertikalni analizi pripovednega besedila.
Kar zadeva vertikalno analizo besedila, smo že v začetku tega poglav-
ja opozorili na dihotomno pojmovanje pripovednega besedila pri formali-
stih in strukturalistih, ki so ga naratologi prevedli v večravninsko analizo;
ta večravninska analiza pa lahko vključuje, kakor smo pokazali, pojmov-
ne pare ali večizrazne sklope, ki označujejo posamezne ravni pripovednega
besedila. Če je namreč pripoved semiotična prezentacija dejanskih dogod-
kov in dejanj, potem moramo pri analizi poljubnega pripovednega besedila
jasno ločiti med dejanskim nizom dogodkov in dejanj in med ubeseditvijo
oziroma prezentacijo teh dogodkov.
