Page 36 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 36
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Pripoved
Preden se lotimo naratološke analize nekega besedila, si moramo seve-
da postaviti parametre, po katerih bomo pri svoji analizi delovali – drugače
rečeno, postaviti si moramo vprašanje, kako bomo sploh analizirali struk-
turo nekega dela?
Najprej moramo priti do gotove opredelitve, kaj natanko preučujemo,
to pa je seveda pripoved s svojimi zakonitostmi in sestavnimi deli. Čeprav
so bile posamezne kategorije, s katerimi se bomo srečevali v nadaljevanju,
se pravi s konceptom »pripovedi«, »pripovedovalca«, »žariščenja«, »pri-
povednega gledišča« ipd. v različnih naratoloških modelih dobro oprede-
ljene, nam analiza historičnega besedila narekuje zadržanost do teorije, ki
jo iz teh modelov črpamo. Zgodovinsko delo ima status, če se smemo tako
izraziti, pripovednega besedila, v katerem je v nasprotju s predmetom pri-
povedi v fikcijskih besedilih pripovedovano resnična materija. Zaradi tega
je večravninsko pojmovanje besedila nekoliko pomanjkljivo, saj moramo
pri analizi historičnega pripovednega besedila vsekakor upoštevati še dve
pomembni ravnini, namreč t.i. referenčno raven, poleg nje pa še zunajbese-
dilno raven. O tem bomo natančneje spregovorili v nadaljevanju, ko bomo
skušali natančneje opredeliti pojem historične pripovedi.
Odlomek, ki ga citiramo v nadaljevanju, je iz Aristotelove Poetike; če-
prav je osrednji predmet Aristotelovega razmišljanja tragedija, vseeno po-
nuja odličen vpogled v specifična razmerja med posameznimi komponen-
tami besedila, ki jih preučujemo s stališča naratologije, se pravi področja li-
terarne teorije, ki se ukvarja z zakonitostmi pripovedi – v nekaterih pogle-
dih bomo zato lahko Aristotelov model, h kateremu se bomo v nadaljeva-
nju ob različnih priložnostih še vračali, brez posebnih težav aplicirali tudi
na naš predmet razprave, se pravi zgodovinsko monografijo.
Tragedija posnema neko dejanje: nosilci tega dejanja so osebe, ki nujno ima-
jo neke določene lastnosti (zato večkrat tudi pravimo, da »ima dejanje neke
določene lastnosti«). Lastnosti nastopajočih oseb pa so pogojene v njihovem
značaju in v njihovem smislu. Iz tega sledi, da sta vzroka nekega dejanja lahko
dva, značaj in smisel; rezultanta teh dveh silnic pa je uspeh ali neuspeh sleher-
nega posameznega človeka.
»Posnetek dejanja« (v definiciji tragedije) je »mitos«. Pod besedo »mitos«
razumem v tem primeru »zgradbo dejanja«. Pod besedo »značaj« razumem
tisti element, zaradi katerega pripisujemo osebam določene lastnosti. Pod be-
sedo »smisel« pa razumemo vse, kar osebe rečejo, da bi neko stvar dokazale
ali izrazile svoje mnenje.
Potemtakem mora vsaka tragedija vsebovati šest elementov, ki označujejo
njeno specifičnost: mitos, značaje, dikcijo, smisel, spektakel, melodijo. Dva
Pripoved
Preden se lotimo naratološke analize nekega besedila, si moramo seve-
da postaviti parametre, po katerih bomo pri svoji analizi delovali – drugače
rečeno, postaviti si moramo vprašanje, kako bomo sploh analizirali struk-
turo nekega dela?
Najprej moramo priti do gotove opredelitve, kaj natanko preučujemo,
to pa je seveda pripoved s svojimi zakonitostmi in sestavnimi deli. Čeprav
so bile posamezne kategorije, s katerimi se bomo srečevali v nadaljevanju,
se pravi s konceptom »pripovedi«, »pripovedovalca«, »žariščenja«, »pri-
povednega gledišča« ipd. v različnih naratoloških modelih dobro oprede-
ljene, nam analiza historičnega besedila narekuje zadržanost do teorije, ki
jo iz teh modelov črpamo. Zgodovinsko delo ima status, če se smemo tako
izraziti, pripovednega besedila, v katerem je v nasprotju s predmetom pri-
povedi v fikcijskih besedilih pripovedovano resnična materija. Zaradi tega
je večravninsko pojmovanje besedila nekoliko pomanjkljivo, saj moramo
pri analizi historičnega pripovednega besedila vsekakor upoštevati še dve
pomembni ravnini, namreč t.i. referenčno raven, poleg nje pa še zunajbese-
dilno raven. O tem bomo natančneje spregovorili v nadaljevanju, ko bomo
skušali natančneje opredeliti pojem historične pripovedi.
Odlomek, ki ga citiramo v nadaljevanju, je iz Aristotelove Poetike; če-
prav je osrednji predmet Aristotelovega razmišljanja tragedija, vseeno po-
nuja odličen vpogled v specifična razmerja med posameznimi komponen-
tami besedila, ki jih preučujemo s stališča naratologije, se pravi področja li-
terarne teorije, ki se ukvarja z zakonitostmi pripovedi – v nekaterih pogle-
dih bomo zato lahko Aristotelov model, h kateremu se bomo v nadaljeva-
nju ob različnih priložnostih še vračali, brez posebnih težav aplicirali tudi
na naš predmet razprave, se pravi zgodovinsko monografijo.
Tragedija posnema neko dejanje: nosilci tega dejanja so osebe, ki nujno ima-
jo neke določene lastnosti (zato večkrat tudi pravimo, da »ima dejanje neke
določene lastnosti«). Lastnosti nastopajočih oseb pa so pogojene v njihovem
značaju in v njihovem smislu. Iz tega sledi, da sta vzroka nekega dejanja lahko
dva, značaj in smisel; rezultanta teh dveh silnic pa je uspeh ali neuspeh sleher-
nega posameznega človeka.
»Posnetek dejanja« (v definiciji tragedije) je »mitos«. Pod besedo »mitos«
razumem v tem primeru »zgradbo dejanja«. Pod besedo »značaj« razumem
tisti element, zaradi katerega pripisujemo osebam določene lastnosti. Pod be-
sedo »smisel« pa razumemo vse, kar osebe rečejo, da bi neko stvar dokazale
ali izrazile svoje mnenje.
Potemtakem mora vsaka tragedija vsebovati šest elementov, ki označujejo
njeno specifičnost: mitos, značaje, dikcijo, smisel, spektakel, melodijo. Dva
