Page 37 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 37
Naratološka izhodišča
od teh elementov sta izrazni sredstvi, eden je način posnemanja, trije so pred-
met posnemanja – in to je vse. Te elemente uporabljajo domala vsi tragiki, saj
je ni tragedije, ki ne bi vsebovala spektakla, značajev, mitosa, dikcije, melodi-
je in smisla.
Najpomembnejša med njimi je zgradba dejanja; zakaj predmet posnemanja v
tragediji niso osebe, marveč njih dejanja in življenje, sreča in nesreča. Vsa člo-
vekova sreča in nesreča pride do izraza v njegovi dejavnosti: dejavnost – in ne
zgolj pasivna eksistenca – je tudi njegov končni namen. Zatorej nastopajoče
osebe ne delujejo z namenom, da bi prikazale tak ali drugačen značaj; naspro-
tno, le v toku dejanja privzamejo tudi poteze svojega značaja. Zaplet in raz-
plet dejanja, to je mitos, je končni smoter (telos) tragedije: smoter pa je važnej-
ši kot vse drugo.10
V Aristotelovi teoretični dikciji je torej mitos – »zgradba dejanja« ozi-
roma »zaplet in razplet dejanja« – lahko bi rekli kar potek dogajanja –,
osrednji element nekega literarnega dela (pri Aristotelu, kot že rečeno,
predvsem tragedije, vendar lahko to definicijo mirno razširimo tudi na
druge literarne zvrsti); gre torej za urejeno pripovedno strukturo, značilno
za neko dramsko oziroma pripovedno literarno zvrst nasploh.
Pripoved, če sledimo aristotelski definiciji, je torej delo z »zapletom in
razpletom dejanja«, se pravi z neko pripovedno strukturo, ki predstavlja
zaporedje dogodkov, vendar je to najširša možna definicija. Če želimo na-
tančneje opredeliti, kaj je pripoved, si moramo postaviti jasnejše omejitve;
v ožjem smislu torej pripovedi ne bomo opredeljevali kot »delo z zapletom
in razpletom dejanja«, temveč kot »delo, v katerem je prisoten pripovedo-
valec«; bistvena razlika med pripovedjo v širšem smislu, kamor seveda so-
dijo tudi dramske zvrsti, in pripovedjo v ožjem smislu je potemtakem v na-
činu podajanja – mediaciji – pripovedovanega; če ostanemo pri dramskih
zvrsteh, mora biti jasno, da – tem bolj pri antični dramatiki – dramska pri-
poved sloni tako na lingvistični kot tudi na ne-lingvistični strategiji; poleg
tega dinamično okolje dramatike ustvarja še eno pomembno razliko, da je
namreč fizično besedilo zgolj osnova za dejansko prikazovanje dogajanja,
torej pripovedi v širšem smislu, ki jo opazovalec, oziroma tisti, ki se mu pri-
povedovano sporoča, lahko vsakokrat dojema drugače. To sicer delno velja
tudi za pripoved v ožjem smislu, saj je recepcija tudi tovrstne pripovedi vsaj
delno odvisna tudi od tistega, ki se mu pripovedovano sporoča – v tem pri-
meru bralca –, vendar njegova recepcija ni odvisna od vsakokratne inter-
pretacije zunaj njega samega, kot to vsekakor velja v primeru dramatike. V
širšem smislu je mediacija pripovedovanega lahko tudi povsem neverbalna
10 Arist. Po. 1450a 3–23; prev. K. Gantar.
od teh elementov sta izrazni sredstvi, eden je način posnemanja, trije so pred-
met posnemanja – in to je vse. Te elemente uporabljajo domala vsi tragiki, saj
je ni tragedije, ki ne bi vsebovala spektakla, značajev, mitosa, dikcije, melodi-
je in smisla.
Najpomembnejša med njimi je zgradba dejanja; zakaj predmet posnemanja v
tragediji niso osebe, marveč njih dejanja in življenje, sreča in nesreča. Vsa člo-
vekova sreča in nesreča pride do izraza v njegovi dejavnosti: dejavnost – in ne
zgolj pasivna eksistenca – je tudi njegov končni namen. Zatorej nastopajoče
osebe ne delujejo z namenom, da bi prikazale tak ali drugačen značaj; naspro-
tno, le v toku dejanja privzamejo tudi poteze svojega značaja. Zaplet in raz-
plet dejanja, to je mitos, je končni smoter (telos) tragedije: smoter pa je važnej-
ši kot vse drugo.10
V Aristotelovi teoretični dikciji je torej mitos – »zgradba dejanja« ozi-
roma »zaplet in razplet dejanja« – lahko bi rekli kar potek dogajanja –,
osrednji element nekega literarnega dela (pri Aristotelu, kot že rečeno,
predvsem tragedije, vendar lahko to definicijo mirno razširimo tudi na
druge literarne zvrsti); gre torej za urejeno pripovedno strukturo, značilno
za neko dramsko oziroma pripovedno literarno zvrst nasploh.
Pripoved, če sledimo aristotelski definiciji, je torej delo z »zapletom in
razpletom dejanja«, se pravi z neko pripovedno strukturo, ki predstavlja
zaporedje dogodkov, vendar je to najširša možna definicija. Če želimo na-
tančneje opredeliti, kaj je pripoved, si moramo postaviti jasnejše omejitve;
v ožjem smislu torej pripovedi ne bomo opredeljevali kot »delo z zapletom
in razpletom dejanja«, temveč kot »delo, v katerem je prisoten pripovedo-
valec«; bistvena razlika med pripovedjo v širšem smislu, kamor seveda so-
dijo tudi dramske zvrsti, in pripovedjo v ožjem smislu je potemtakem v na-
činu podajanja – mediaciji – pripovedovanega; če ostanemo pri dramskih
zvrsteh, mora biti jasno, da – tem bolj pri antični dramatiki – dramska pri-
poved sloni tako na lingvistični kot tudi na ne-lingvistični strategiji; poleg
tega dinamično okolje dramatike ustvarja še eno pomembno razliko, da je
namreč fizično besedilo zgolj osnova za dejansko prikazovanje dogajanja,
torej pripovedi v širšem smislu, ki jo opazovalec, oziroma tisti, ki se mu pri-
povedovano sporoča, lahko vsakokrat dojema drugače. To sicer delno velja
tudi za pripoved v ožjem smislu, saj je recepcija tudi tovrstne pripovedi vsaj
delno odvisna tudi od tistega, ki se mu pripovedovano sporoča – v tem pri-
meru bralca –, vendar njegova recepcija ni odvisna od vsakokratne inter-
pretacije zunaj njega samega, kot to vsekakor velja v primeru dramatike. V
širšem smislu je mediacija pripovedovanega lahko tudi povsem neverbalna
10 Arist. Po. 1450a 3–23; prev. K. Gantar.
