Page 35 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 35
Naratološka izhodišča
mo, da tudi ta dva prevedka izvirnih pojmov pravzaprav ne pojasnita pov-
sem zadovoljivo. Ti modeli se, kljub temu, da so jim bistvena teoretska iz-
hodišča skupna, ne ujemajo popolnoma z opozicijo fabule in sižeja, in tudi
med seboj se ne prekrivajo vedno v celoti,7 vendar pa jim je skupno vsaj del-
no ujemanje v izhodiščni predpostavki, da je raven zgodbe ( fabule) abstrak-
tna in konstantna, torej nespremenljiva, medtem ko je raven diskurza, se
pravi ubeseditve, (sižeja) konkretna in spremenljiva, ter odvisna od različ-
nih medijev: razliko med obema pojmoma te binarne opozicije so oprede-
lili z razliko med urejeno razporeditvijo posameznih kompozicijskih sesta-
vin na časovni premici (se pravi dogodkov, ki si sledijo po logičnem zapo-
redju) in ne nujno enako urejeno razporeditvijo teh istih kompozicijskih
sestavin v konkretnem pripovednem besedilu (v katerem si torej dogod-
ki ne sledijo nujno po enakem logičnem zaporedju). Teoretično gledano je
tako možno zgodbo ( fabulo), ki je po definiciji praktično izenačena z de-
jansko prostorsko in časovno vzročno-posledično izkušnjo, prevesti v ne-
skončno število ubeseditev (sižejev), ki so od dejanskega prostorsko-časov-
nega zaporedja vzroka in posledice že bolj ali manj oddaljeni.
Pomembno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja, je, kako naj pripo-
vedno besedilo oz. pripoved opredeljujemo; nekateri naratološki mo-
deli v sozvočju z aristotelsko tradicijo pripoved obravnavajo glede na
pripovedovano,8 nekateri pa zastopajo drugačen pristop k obravnavi pripo-
vedi, ki jo opredeljuje glede na način pripovedovanja,9 s čimer se navezujejo
na platonistično tradicijo obravnave besedila. Za nas ta distinkcija predsta-
vlja zelo pomembno izhodišče, vendar se, kot bomo pokazali v nadaljeva-
nju, v bistvu ne moremo povsem zavezati ne enemu ne drugemu pristopu.
Za potrebe pričujoče analize se bomo naslanjali predvsem na Genettov
model večravninske analize pripovednega besedila, opozorili pa bomo tudi
na model M. Bal, ki je Genettov model v nekaterih ključnih postavkah re-
vidirala; ta dva modela nam bosta z nekaterimi dopolnili služila kot izho-
dišče raziskave, zato bomo tudi terminološko skušali slediti pojmovni tro-
jici histoire – récit – narration oziroma fabula – story – narrative text, ven-
dar ne brez ustreznih korekcij, ki jih narekuje analiza historičnega pripove-
dnega besedila, ki nam sporoča nekaj, kar »se je dejansko zgodilo«.
7 Na tem mestu se pravzaprav moramo strinjati z Genettovo trditvijo (G. Genette, Narrative
Discourse Revisited, Ithaca N.Y. 1990, 13), da je pojmovni par fabula in siže (fr. fable – sujet),
ki je v Genettovem modelu razširjen na pojmovno trojico histoire – récit – narration, vsaj
s terminološkega stališča neustrezen, ker se pravzaprav le s težavo »odločimo, kaj od tega
predstavlja kaj«.
8 Tako prav naratološki modeli, ki jih predstavlja razprava J. Kernev-Štrajn, n. d.
9 Tako npr. G. Genette, Narrative Discourse Revisited, Ithaca N.Y. 1990.
mo, da tudi ta dva prevedka izvirnih pojmov pravzaprav ne pojasnita pov-
sem zadovoljivo. Ti modeli se, kljub temu, da so jim bistvena teoretska iz-
hodišča skupna, ne ujemajo popolnoma z opozicijo fabule in sižeja, in tudi
med seboj se ne prekrivajo vedno v celoti,7 vendar pa jim je skupno vsaj del-
no ujemanje v izhodiščni predpostavki, da je raven zgodbe ( fabule) abstrak-
tna in konstantna, torej nespremenljiva, medtem ko je raven diskurza, se
pravi ubeseditve, (sižeja) konkretna in spremenljiva, ter odvisna od različ-
nih medijev: razliko med obema pojmoma te binarne opozicije so oprede-
lili z razliko med urejeno razporeditvijo posameznih kompozicijskih sesta-
vin na časovni premici (se pravi dogodkov, ki si sledijo po logičnem zapo-
redju) in ne nujno enako urejeno razporeditvijo teh istih kompozicijskih
sestavin v konkretnem pripovednem besedilu (v katerem si torej dogod-
ki ne sledijo nujno po enakem logičnem zaporedju). Teoretično gledano je
tako možno zgodbo ( fabulo), ki je po definiciji praktično izenačena z de-
jansko prostorsko in časovno vzročno-posledično izkušnjo, prevesti v ne-
skončno število ubeseditev (sižejev), ki so od dejanskega prostorsko-časov-
nega zaporedja vzroka in posledice že bolj ali manj oddaljeni.
Pomembno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja, je, kako naj pripo-
vedno besedilo oz. pripoved opredeljujemo; nekateri naratološki mo-
deli v sozvočju z aristotelsko tradicijo pripoved obravnavajo glede na
pripovedovano,8 nekateri pa zastopajo drugačen pristop k obravnavi pripo-
vedi, ki jo opredeljuje glede na način pripovedovanja,9 s čimer se navezujejo
na platonistično tradicijo obravnave besedila. Za nas ta distinkcija predsta-
vlja zelo pomembno izhodišče, vendar se, kot bomo pokazali v nadaljeva-
nju, v bistvu ne moremo povsem zavezati ne enemu ne drugemu pristopu.
Za potrebe pričujoče analize se bomo naslanjali predvsem na Genettov
model večravninske analize pripovednega besedila, opozorili pa bomo tudi
na model M. Bal, ki je Genettov model v nekaterih ključnih postavkah re-
vidirala; ta dva modela nam bosta z nekaterimi dopolnili služila kot izho-
dišče raziskave, zato bomo tudi terminološko skušali slediti pojmovni tro-
jici histoire – récit – narration oziroma fabula – story – narrative text, ven-
dar ne brez ustreznih korekcij, ki jih narekuje analiza historičnega pripove-
dnega besedila, ki nam sporoča nekaj, kar »se je dejansko zgodilo«.
7 Na tem mestu se pravzaprav moramo strinjati z Genettovo trditvijo (G. Genette, Narrative
Discourse Revisited, Ithaca N.Y. 1990, 13), da je pojmovni par fabula in siže (fr. fable – sujet),
ki je v Genettovem modelu razširjen na pojmovno trojico histoire – récit – narration, vsaj
s terminološkega stališča neustrezen, ker se pravzaprav le s težavo »odločimo, kaj od tega
predstavlja kaj«.
8 Tako prav naratološki modeli, ki jih predstavlja razprava J. Kernev-Štrajn, n. d.
9 Tako npr. G. Genette, Narrative Discourse Revisited, Ithaca N.Y. 1990.
