Page 34 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 34
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
vedjo ta, da bralec historično besedilo obravnava s stališča »resničnosti«
tistega, kar mu historična pripoved sporoča. O tem bomo več spregovorili
v nadaljevanju, ko bomo natančneje obravnavali historični tip pripovedi in
predvsem figuro zgodovinopisnega pripovedovalca.
Temeljno izhodišče pričujočega dela oziroma analize pripovedi je preu-
čevanje zakonitosti specifičnih pripovednih procesov, ki bistveno determi-
nirajo gledišče oziroma spreminjanje tega gledišča v poljubni (v našem pri-
meru historični) pripovedi. Ob tem pa moramo jasno opredeliti prostor, v
katerem ti postopki potekajo – torej pripoved in razmerja znotraj tega pro-
stora, zlasti razmerja med pomembnimi pripovednimi kategorijami: pri-
povedovalcem, pripovedovanim in bralcem.
Nekatera izhodišča, ki so za naratologijo temeljnega pomena, se opira-
jo, kot že rečeno, na spoznanja, ki so bila oblikovana že znotraj struktura-
lizma; čeprav je bil pristop strukturalistov v nekaterih pogledih že bistveno
presežen, je vendar treba izpostaviti zlasti povezavo med dihotomnim poj-
movanjem literarnih besedil in večravninsko analizo literarnega besedila
pri naratologih.4 Strukturalizem je na področju literarnih besedil posvojil
oz. prevzel pojem »binarne opozicije«, ki ga je oblikovala že ruska forma-
listična lingvistika,5 in sicer med t.i. fabulo (fr. fable) in sižejem (fr. sujet);
fabula je po tem pojmovanju urejeno, logično zaporedje dogodkov na ča-
sovni premici in je kot taka nespremenljiva, medtem ko siže ni nujno ena-
ko urejena in ne nujno logična razporeditev teh istih dogodkov v nekem li-
terarnem besedilu. Čeprav se je aplikacija metod strukturalne lingvistike
na pripoved v nekaterih pogledih izkazala za problematično,6 pa dihoto-
mija pripovedi pri naratološkem pristopu k analizi pripovedi ostaja temelj-
no konceptualno orodje.
Naratologi so dihotomno obravnavo literarnega besedila prevedli v
večstopenjsko (vertikalno) analizo pripovednega besedila; v različnih na-
ratoloških modelih se ta kaže v obliki pojmovnih parov ali trojic, kot so hi-
stoire – discours (T. Todorov), histoire – récit – narration (G. Genette), sto-
ry – discourse (S. Chatman), fabula – story – narrative text (M. Bal). V pri-
čujoči analizi se bomo najbolj približali troravninski analizi pripovednega
besedila; kako za potrebe analize prevajamo dane pojme, bomo razložili v
nadaljevanju; zaenkrat naj zadostuje, da izraz fabula označujemo kot zgod-
bo (histoire, story), siže pa kot ubeseditev (discours, recit), čeprav se zaveda-
4 Historiat dihotomnega pojmovanja pripovedi ponuja razprava J. Kernev-Štrajn, n. d., 33–
39, ki predstavlja naratološke modele T. Todorova, R. Barthesa in A.-J. Greimasa.
5 Tako B. Tomaševski, Thématique /1925/. V: T. Todorov (ed.), Théorie de littérature. Pariz,
1965.
6 J. Kernev-Štrajn, n. d., 32.
vedjo ta, da bralec historično besedilo obravnava s stališča »resničnosti«
tistega, kar mu historična pripoved sporoča. O tem bomo več spregovorili
v nadaljevanju, ko bomo natančneje obravnavali historični tip pripovedi in
predvsem figuro zgodovinopisnega pripovedovalca.
Temeljno izhodišče pričujočega dela oziroma analize pripovedi je preu-
čevanje zakonitosti specifičnih pripovednih procesov, ki bistveno determi-
nirajo gledišče oziroma spreminjanje tega gledišča v poljubni (v našem pri-
meru historični) pripovedi. Ob tem pa moramo jasno opredeliti prostor, v
katerem ti postopki potekajo – torej pripoved in razmerja znotraj tega pro-
stora, zlasti razmerja med pomembnimi pripovednimi kategorijami: pri-
povedovalcem, pripovedovanim in bralcem.
Nekatera izhodišča, ki so za naratologijo temeljnega pomena, se opira-
jo, kot že rečeno, na spoznanja, ki so bila oblikovana že znotraj struktura-
lizma; čeprav je bil pristop strukturalistov v nekaterih pogledih že bistveno
presežen, je vendar treba izpostaviti zlasti povezavo med dihotomnim poj-
movanjem literarnih besedil in večravninsko analizo literarnega besedila
pri naratologih.4 Strukturalizem je na področju literarnih besedil posvojil
oz. prevzel pojem »binarne opozicije«, ki ga je oblikovala že ruska forma-
listična lingvistika,5 in sicer med t.i. fabulo (fr. fable) in sižejem (fr. sujet);
fabula je po tem pojmovanju urejeno, logično zaporedje dogodkov na ča-
sovni premici in je kot taka nespremenljiva, medtem ko siže ni nujno ena-
ko urejena in ne nujno logična razporeditev teh istih dogodkov v nekem li-
terarnem besedilu. Čeprav se je aplikacija metod strukturalne lingvistike
na pripoved v nekaterih pogledih izkazala za problematično,6 pa dihoto-
mija pripovedi pri naratološkem pristopu k analizi pripovedi ostaja temelj-
no konceptualno orodje.
Naratologi so dihotomno obravnavo literarnega besedila prevedli v
večstopenjsko (vertikalno) analizo pripovednega besedila; v različnih na-
ratoloških modelih se ta kaže v obliki pojmovnih parov ali trojic, kot so hi-
stoire – discours (T. Todorov), histoire – récit – narration (G. Genette), sto-
ry – discourse (S. Chatman), fabula – story – narrative text (M. Bal). V pri-
čujoči analizi se bomo najbolj približali troravninski analizi pripovednega
besedila; kako za potrebe analize prevajamo dane pojme, bomo razložili v
nadaljevanju; zaenkrat naj zadostuje, da izraz fabula označujemo kot zgod-
bo (histoire, story), siže pa kot ubeseditev (discours, recit), čeprav se zaveda-
4 Historiat dihotomnega pojmovanja pripovedi ponuja razprava J. Kernev-Štrajn, n. d., 33–
39, ki predstavlja naratološke modele T. Todorova, R. Barthesa in A.-J. Greimasa.
5 Tako B. Tomaševski, Thématique /1925/. V: T. Todorov (ed.), Théorie de littérature. Pariz,
1965.
6 J. Kernev-Štrajn, n. d., 32.
