Page 33 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 33
atološka
izhodišča
Naratologija je, v strogem pomenu besede, veda o pripovedi oz. pri-
povedovanju; je področje literarne teorije, ki temelji na struktu-
ralistični analizi besedila. Pojem je skoval Tzvetan Todorov,1 njegovo rabo
pa so nato v svojih zelo odmevnih delih popularizirali nekateri vidnejši
predstavniki naratologije, denimo G. Genette (Discours du récit, 1972), M.
Bal (Narratology: Introduction to the Theory of Narrative, 1985), G. Prin-
ce (Narratology: The Form and Functioning of Narrative, 1982) in drugi, ki
jih bomo v nadaljevanju, zlasti pri obdelavi različnih naratoloških mode-
lov, še omenjali.2
Še preden se posvetimo oblikovanju izhodišč in pojasnimo temeljne
koncepte, s katerimi se bomo srečevali ob analizi v nadaljevanju, moramo
uvodoma pritrditi trditvi, da se je naratologija kot veda oblikovala pred-
vsem med preučevanjem fikcijskih besedil,3 vendar to ne predstavlja nobe-
ne ovire, da njenih orodij ne bi uporabili tudi pri analizi zgodovinopisne-
ga besedila. Vendar pa nam narava historičnega besedila narekuje dodatno
previdnost, saj je ena od bistvenih razlik med historično in fikcijsko pripo-
1 V delu Grammaire du Décaméron, Haag 1969.
2 Temeljit pregled zgodovine naratologije v različnih razvojnih tradicijah prinaša razprava D.
Darby, Form and Context: An Essay in the History of Narratology. Poetics Today 22 (2001),
št. 4, ki se posveča predvsem razlikam med naratološko naslednico strukturalizma in nem-
ško šolo Erzähltheorie kot naslednico klasicizma; historičen pregled razvoja naratologije
prinaša McKenzie 1987, obsežen uvod v študij naratologije prinaša tudi študija Kreiswirth
2000.
Tako B. Tomaševski, Thématique /1925/. V: T. Todorov (ed.), Théorie de littérature. Pariz,
1965. J. Kernev-Štrajn, Naratološki modeli in dvoravninska koncepcija narativnih struktur.
Primerjalna književnost, 18 (1995), št. 2, 32.
3 T. Rood, n. d., 9.
izhodišča
Naratologija je, v strogem pomenu besede, veda o pripovedi oz. pri-
povedovanju; je področje literarne teorije, ki temelji na struktu-
ralistični analizi besedila. Pojem je skoval Tzvetan Todorov,1 njegovo rabo
pa so nato v svojih zelo odmevnih delih popularizirali nekateri vidnejši
predstavniki naratologije, denimo G. Genette (Discours du récit, 1972), M.
Bal (Narratology: Introduction to the Theory of Narrative, 1985), G. Prin-
ce (Narratology: The Form and Functioning of Narrative, 1982) in drugi, ki
jih bomo v nadaljevanju, zlasti pri obdelavi različnih naratoloških mode-
lov, še omenjali.2
Še preden se posvetimo oblikovanju izhodišč in pojasnimo temeljne
koncepte, s katerimi se bomo srečevali ob analizi v nadaljevanju, moramo
uvodoma pritrditi trditvi, da se je naratologija kot veda oblikovala pred-
vsem med preučevanjem fikcijskih besedil,3 vendar to ne predstavlja nobe-
ne ovire, da njenih orodij ne bi uporabili tudi pri analizi zgodovinopisne-
ga besedila. Vendar pa nam narava historičnega besedila narekuje dodatno
previdnost, saj je ena od bistvenih razlik med historično in fikcijsko pripo-
1 V delu Grammaire du Décaméron, Haag 1969.
2 Temeljit pregled zgodovine naratologije v različnih razvojnih tradicijah prinaša razprava D.
Darby, Form and Context: An Essay in the History of Narratology. Poetics Today 22 (2001),
št. 4, ki se posveča predvsem razlikam med naratološko naslednico strukturalizma in nem-
ško šolo Erzähltheorie kot naslednico klasicizma; historičen pregled razvoja naratologije
prinaša McKenzie 1987, obsežen uvod v študij naratologije prinaša tudi študija Kreiswirth
2000.
Tako B. Tomaševski, Thématique /1925/. V: T. Todorov (ed.), Théorie de littérature. Pariz,
1965. J. Kernev-Štrajn, Naratološki modeli in dvoravninska koncepcija narativnih struktur.
Primerjalna književnost, 18 (1995), št. 2, 32.
3 T. Rood, n. d., 9.
