Page 31 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 31
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
quaerere …), saj ga obravnava kot rezultat tistih človekovih prizadevanj, ki
so najbolj oddaljena od zmožnosti drugih bitij.
Precejšnje razlike v izsledkih, ki bistveno zaznamujejo celotno razpravo
o Salustijevih morebitnih virih, nas navezujejo na sklep, da moramo biti do
kontrastivne metode, ki omogoča tako različne zaključke, nezaupljivi81 in
da velja vplive različnih – grških in rimskih – avtorjev upoštevati kot od-
meve v Salustijevem delu, ne pa nujno kot primarne vire. Pri tem velja opo-
zoriti na ugotovitev, da so bile ideje, ki jih je Salustij izkazal v svojem delu,
v njegovem času močno razširjene in jih je mogoče najti tudi pri drugih av-
torjih, kar lahko med drugim opazimo tudi pri Ciceronu.82 Delno torej
lahko celo pritrdimo mnenju, da so bile ideje grških avtorjev, ki jih je Sa-
lustij tako ali drugače uporabil, splošno razširjeni topoi, ki bi si jih lahko za
potrebe svojega dela prisvojil kateri koli govornik ali filozof.83 Te ideje brez
dvoma prispevajo k specifičnemu okolju, ki ga je ustvaril za lastno kon-
strukcijo temeljnega koncepta, namreč virtus, ki v ključnih odlomkih bi-
stveno zaznamuje strukturo celotne Katilinove zarote, poleg tega pa ji lah-
ko v enaki obliki sledimo še v kasnejšem delu Jugurtinska vojna.
Velik problem iskanja Salustijevih grških vzornikov je, kot so opozori-
li različni avtorji, med njimi denimo Syme,84 da se pri tem odločno zmanj-
šuje pomen dotedanje rimske tradicije, ki je na žalost sicer težko določljiva,
vendar ne zanemarljiva. Zlasti Salustijeva obravnava vsebinsko težko opre-
deljive virtus nas sili, da poiščemo redke oprijemljive točke med rimskimi
avtorji pred Salustijem, na podlagi katerih lahko definiramo rimski odnos
do virtus.85 Pri Eniju, denimo, najdemo misel melius est virturte ius: nam
saepe virtutem mali nanciscuntur,86 ki omogoča domnevo, da – če že ne gre
za bolj ali manj posrečen prevedek grškega izraza ἀρετή – gre za enačenje
virtus z grškim izrazom ἀνδρεῖα, torej s pogumom. Pri Plavtu najdemo hu-
domušno misel, ko virtus opredeljuje kot quae domi duellique male fecisti,87
kar seveda dopušča jasno (nasprotno) definicijo, da gre v ožjem smislu za
(odlična) dejanja v vojni, ki krasijo posameznika – ta moment najdemo pri
Katonu: Leonides Laco quidem simile apud Thermopylas fecit, propter eius
81 A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, Milano 1968, 36.
82 V. Pöschl, Zum Anfang von Sallusts Catilina, v: Forschungen zur Römischen Literatur, FS
K. Büchner, Wiebaden 1970, 259.
83 M. L. W. Laistner, n. d., 52.
84 R. Syme, n. d., 242.
85 O pomenih koncepta virtus vse od starejše rimske dobe in primerjavi z gr. konceptom ἀρετή
prim. M. McDonnell, Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic, Cambridge; New
York 2006.
86 Hectoris lytra 155–156 (citirano po: M. McDonnell, n. d., 6).
87 Asin. 558.
quaerere …), saj ga obravnava kot rezultat tistih človekovih prizadevanj, ki
so najbolj oddaljena od zmožnosti drugih bitij.
Precejšnje razlike v izsledkih, ki bistveno zaznamujejo celotno razpravo
o Salustijevih morebitnih virih, nas navezujejo na sklep, da moramo biti do
kontrastivne metode, ki omogoča tako različne zaključke, nezaupljivi81 in
da velja vplive različnih – grških in rimskih – avtorjev upoštevati kot od-
meve v Salustijevem delu, ne pa nujno kot primarne vire. Pri tem velja opo-
zoriti na ugotovitev, da so bile ideje, ki jih je Salustij izkazal v svojem delu,
v njegovem času močno razširjene in jih je mogoče najti tudi pri drugih av-
torjih, kar lahko med drugim opazimo tudi pri Ciceronu.82 Delno torej
lahko celo pritrdimo mnenju, da so bile ideje grških avtorjev, ki jih je Sa-
lustij tako ali drugače uporabil, splošno razširjeni topoi, ki bi si jih lahko za
potrebe svojega dela prisvojil kateri koli govornik ali filozof.83 Te ideje brez
dvoma prispevajo k specifičnemu okolju, ki ga je ustvaril za lastno kon-
strukcijo temeljnega koncepta, namreč virtus, ki v ključnih odlomkih bi-
stveno zaznamuje strukturo celotne Katilinove zarote, poleg tega pa ji lah-
ko v enaki obliki sledimo še v kasnejšem delu Jugurtinska vojna.
Velik problem iskanja Salustijevih grških vzornikov je, kot so opozori-
li različni avtorji, med njimi denimo Syme,84 da se pri tem odločno zmanj-
šuje pomen dotedanje rimske tradicije, ki je na žalost sicer težko določljiva,
vendar ne zanemarljiva. Zlasti Salustijeva obravnava vsebinsko težko opre-
deljive virtus nas sili, da poiščemo redke oprijemljive točke med rimskimi
avtorji pred Salustijem, na podlagi katerih lahko definiramo rimski odnos
do virtus.85 Pri Eniju, denimo, najdemo misel melius est virturte ius: nam
saepe virtutem mali nanciscuntur,86 ki omogoča domnevo, da – če že ne gre
za bolj ali manj posrečen prevedek grškega izraza ἀρετή – gre za enačenje
virtus z grškim izrazom ἀνδρεῖα, torej s pogumom. Pri Plavtu najdemo hu-
domušno misel, ko virtus opredeljuje kot quae domi duellique male fecisti,87
kar seveda dopušča jasno (nasprotno) definicijo, da gre v ožjem smislu za
(odlična) dejanja v vojni, ki krasijo posameznika – ta moment najdemo pri
Katonu: Leonides Laco quidem simile apud Thermopylas fecit, propter eius
81 A. La Penna, Sallustio e la rivoluzione romana, Milano 1968, 36.
82 V. Pöschl, Zum Anfang von Sallusts Catilina, v: Forschungen zur Römischen Literatur, FS
K. Büchner, Wiebaden 1970, 259.
83 M. L. W. Laistner, n. d., 52.
84 R. Syme, n. d., 242.
85 O pomenih koncepta virtus vse od starejše rimske dobe in primerjavi z gr. konceptom ἀρετή
prim. M. McDonnell, Roman Manliness. Virtus and the Roman Republic, Cambridge; New
York 2006.
86 Hectoris lytra 155–156 (citirano po: M. McDonnell, n. d., 6).
87 Asin. 558.
