Page 30 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 30
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
o duhovni premoči človeka nad ostalimi bitji, kakršna se zrcali v Salustije-
vem prologu, najdemo jasno izraženo tudi pri Izokratu (Paneg. 48) in Kse-
nofontu (Mem 1.4.14).
V povezavi z vprašanjem o vlogi ali vrednosti te filozofske podlage se –
glede na to, da večino teh filozofskih zunanjih vplivov beležimo v prologu
–, nujno odpre tudi vprašanje, kako te ideje funkcionirajo v povezavi s hi-
storično materijo v nadaljnji pripovedi. V analizi prologa in nato še njego-
vih vsebinskih ter idejnih navezav na nadaljnjo pripoved bomo jasno poka-
zali, da je prolog integralen del pripovedi kot celote, čeprav v prologu še ne
gre za pravo pripoved, ker se tam figura pripovedovalca šele postavlja. Zato
je popolnoma zgrešena misel, da sta oba prologa zgolj pojasnilo o izbiri hi-
storičnega gradiva,75 ali da gre celo zgolj za zbirko topoi, ki za samo delo ni-
majo nobenega pravega pomena, saj zlasti antiteze med koncepti etične na-
rave, kot so luxuria, avaritia, superbia ipd. v Salustijevem času niso bile nič
novega.76 To seveda drži, vendar iz tega ne moremo izpeljati sklepa, da nje-
govi prologi zaradi tega nimajo prave teže za celotno strukturo njegovih
del. Enako nemogoča je misel, da bi Salustij svoj prolog sestavil d‘une habi-
tude – po skoraj »modni« zapovedi svojega časa,77 kljub temu da je Cice-
ron morda ravnal drugače.78
Za drugi pomemben vir pri različnih avtorjih velja Pozejdonij;79 zago-
tovo lahko pristanemo na trditev, da se v Salustijevih prologih zrcali tudi
stoiška filozofija, vendar se znova postavlja vprašanje, v kakšni obliki je Sa-
lustij te ideje povzemal – neposredno ali presejane skozi dela drugih avtor-
jev. Težava pri lociranju odmevov Pozejdonijeve filozofije v pri Salustiju –
ali pri katerem koli drugem rimskem avtorju sploh – je v tem, da moramo
njegove misli pogosto rekonstruirati pri drugih avtorjih.
Pomembna kategorija, ki morda lahko služi kot orientacijska točka za
iskanje Pozejdonijevega vpliva na Salustija, je Salustijevo pozicioniranje in
način obravnavanja koncepta gloria kot vrednote, povezane z nesmrtno-
stjo duše,80 ki mu je v svojem prologu v Katilinovi zaroti dal poseben po-
men (Cat. 1.3: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam
75 Prim. Leeman 1954.
76 M. L. W. Laistner, The Greater Roman Historians, Berkeley, Los Angeles, London 1977,
171.
77 Prim. G. Boissier, Les prologues de Salluste, Journal des Savants (1903).
78 Cic. Att. 16.6; gl. pogl. »Bellum Catilinae«, 50.
79 Med najpomembnejšimi zagovorniki teorije o Panajtijevem omenimo predvsem W. Schura
(Sallust als Historiker, Stuttgart 1934), pri katerem pa se kljub zavzemanju za to teorijo kažejo
nekateri pomisleki, saj kot možne vire za Salustijevo delo omenja tudi Polibija in Panajtija.
80 E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues, Paris 1974, 82.
o duhovni premoči človeka nad ostalimi bitji, kakršna se zrcali v Salustije-
vem prologu, najdemo jasno izraženo tudi pri Izokratu (Paneg. 48) in Kse-
nofontu (Mem 1.4.14).
V povezavi z vprašanjem o vlogi ali vrednosti te filozofske podlage se –
glede na to, da večino teh filozofskih zunanjih vplivov beležimo v prologu
–, nujno odpre tudi vprašanje, kako te ideje funkcionirajo v povezavi s hi-
storično materijo v nadaljnji pripovedi. V analizi prologa in nato še njego-
vih vsebinskih ter idejnih navezav na nadaljnjo pripoved bomo jasno poka-
zali, da je prolog integralen del pripovedi kot celote, čeprav v prologu še ne
gre za pravo pripoved, ker se tam figura pripovedovalca šele postavlja. Zato
je popolnoma zgrešena misel, da sta oba prologa zgolj pojasnilo o izbiri hi-
storičnega gradiva,75 ali da gre celo zgolj za zbirko topoi, ki za samo delo ni-
majo nobenega pravega pomena, saj zlasti antiteze med koncepti etične na-
rave, kot so luxuria, avaritia, superbia ipd. v Salustijevem času niso bile nič
novega.76 To seveda drži, vendar iz tega ne moremo izpeljati sklepa, da nje-
govi prologi zaradi tega nimajo prave teže za celotno strukturo njegovih
del. Enako nemogoča je misel, da bi Salustij svoj prolog sestavil d‘une habi-
tude – po skoraj »modni« zapovedi svojega časa,77 kljub temu da je Cice-
ron morda ravnal drugače.78
Za drugi pomemben vir pri različnih avtorjih velja Pozejdonij;79 zago-
tovo lahko pristanemo na trditev, da se v Salustijevih prologih zrcali tudi
stoiška filozofija, vendar se znova postavlja vprašanje, v kakšni obliki je Sa-
lustij te ideje povzemal – neposredno ali presejane skozi dela drugih avtor-
jev. Težava pri lociranju odmevov Pozejdonijeve filozofije v pri Salustiju –
ali pri katerem koli drugem rimskem avtorju sploh – je v tem, da moramo
njegove misli pogosto rekonstruirati pri drugih avtorjih.
Pomembna kategorija, ki morda lahko služi kot orientacijska točka za
iskanje Pozejdonijevega vpliva na Salustija, je Salustijevo pozicioniranje in
način obravnavanja koncepta gloria kot vrednote, povezane z nesmrtno-
stjo duše,80 ki mu je v svojem prologu v Katilinovi zaroti dal poseben po-
men (Cat. 1.3: Quo mihi rectius videtur ingeni quam virium opibus gloriam
75 Prim. Leeman 1954.
76 M. L. W. Laistner, The Greater Roman Historians, Berkeley, Los Angeles, London 1977,
171.
77 Prim. G. Boissier, Les prologues de Salluste, Journal des Savants (1903).
78 Cic. Att. 16.6; gl. pogl. »Bellum Catilinae«, 50.
79 Med najpomembnejšimi zagovorniki teorije o Panajtijevem omenimo predvsem W. Schura
(Sallust als Historiker, Stuttgart 1934), pri katerem pa se kljub zavzemanju za to teorijo kažejo
nekateri pomisleki, saj kot možne vire za Salustijevo delo omenja tudi Polibija in Panajtija.
80 E. Tiffou, Essai sur la pensee morale de Salluste a la lumiere de ses prologues, Paris 1974, 82.
