Page 29 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 29
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
postranskega pomena.67 Vseeno pa vprašanje, ali se je Salustij posebej na-
slanjal na specifičen vir, le ni povsem nepomembno: ugotoviti moramo na-
mreč predvsem, na katerih temeljih oz. virih so zgrajeni koncept virtus in
temu sorodni pojmi v obeh monografijah, predvsem v Katilinovi zaroti.
Izrazit dualizem med človekom (omnes homines) in »ostalimi bitji«
(ceteris animalibus) v prvem poglavju prologa v Katilinovi zaroti, omogo-
ča primerjavo z nekaterimi grškimi pisci; najprej seveda Platonom. Že izraz
veluti pecora, quae natura prona atque ventri oboedientia finxit (Cat. 1.1)
ima jasno paralelo pri Platonu:
οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ ἀρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις δὲ καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες,
κάτω, ὡς ἔοικεν, καὶ μέχρι πάλιν πρὸς τὸ μεταξὺ φέρονταί τε καὶ ταύτῃ πλανῶνται
διὰ βίου, …, ἀλλὰ βοσκημάτων δίκην κάτω ἀεὶ βλέποντες καὶ κεκυφότες εἰς γῆν
καὶ εἰς τραπέζας βόσκονται χορταζόμενοι καὶ ὀχεύοντες.68
Tako v Bellum Catilinae kot tudi v Bellum Iugurthinum se Salustij več-
krat sklicuje na Platona; Salustijev »platonizem«,69 ki je morda najočitnej-
ši v sklicevanju na Platonovo sedmo pismo (323d–352a) v prologu k Bel-
lum Catilinae,70 lahko beležimo v številnih jasnih vzporednicah s Plato-
novimi mislimi v različnih delih (mdr. Rep. 586a, Phaed. 80a).71 Salustije-
ve misli v prologih brez dvoma reflektirajo Platonove ideje, vprašanje pa je,
kako so te ideje do njega prišle, posredno ali neposredno; možno je, da Pla-
tonove misli do Salustija niso prodrle izolirane, temveč kvečjemu podprte
z močnim vplivom stoiške filozofije.72 Vsekakor se zdi smiselna trditev, da
je izobraženec, kakršen je bil Salustij, grške avtorje, katerih misli odzvanja-
jo v njegovih delih, dobro poznal;73 po vsej verjetnosti iz osebne izkušnje
z njihovimi deli, ne pa iz zbirke sentenc. Vsekakor pa lahko pritrdimo ide-
ji, da se Salustij ni zgledoval zgolj po enem filozofskem viru, pač pa je na-
paberkoval ustrezne ideje pri več različnih piscih in torej črpal iz tradici-
je dotedanje etične teorije in jih združil v konglomerat idej, prirejen rim-
skemu miselnemu okolju.74 Obenem moramo vsekakor opozoriti, da idejo
67 R. Syme, n. d., 241.
68 R. 586a: »Tisti, ki ne poznajo modrosti in ne vedo za krepost in ki jim je le do zabav in kar
je še takega, padejo, kot se zdi, proti dnu, pa se spet vzpnejo proti sredi in tako tavajo skozi
življenje ... kakor ovce imajo pogled vseskozi uperjen navzdol, sklonjeni so k tlom – in nad
mizo, kjer se pasejo in mislijo le na krmo in parjenje.«
69 L. Alfonsi, Postilla sallustiana: religiosissumi mortales, Aevum 35 (1961), 506.
70 Kontrastivno analizo nekaterih odlomkov gl. na 73ss.
71 Prim. F. Egermann, n. d., 1932, S. Pantzerhielm-Thomas, The Prologues of Sallust, SO
15/16 (1936).
72 Prim. E. Bolaffi, I proemi delle monografie di Sallustio, Athenaeum 16 (1938).
73 R. Syme, n. d., 54.
74 V. Paladini, n. d., 60.
postranskega pomena.67 Vseeno pa vprašanje, ali se je Salustij posebej na-
slanjal na specifičen vir, le ni povsem nepomembno: ugotoviti moramo na-
mreč predvsem, na katerih temeljih oz. virih so zgrajeni koncept virtus in
temu sorodni pojmi v obeh monografijah, predvsem v Katilinovi zaroti.
Izrazit dualizem med človekom (omnes homines) in »ostalimi bitji«
(ceteris animalibus) v prvem poglavju prologa v Katilinovi zaroti, omogo-
ča primerjavo z nekaterimi grškimi pisci; najprej seveda Platonom. Že izraz
veluti pecora, quae natura prona atque ventri oboedientia finxit (Cat. 1.1)
ima jasno paralelo pri Platonu:
οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ ἀρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις δὲ καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες,
κάτω, ὡς ἔοικεν, καὶ μέχρι πάλιν πρὸς τὸ μεταξὺ φέρονταί τε καὶ ταύτῃ πλανῶνται
διὰ βίου, …, ἀλλὰ βοσκημάτων δίκην κάτω ἀεὶ βλέποντες καὶ κεκυφότες εἰς γῆν
καὶ εἰς τραπέζας βόσκονται χορταζόμενοι καὶ ὀχεύοντες.68
Tako v Bellum Catilinae kot tudi v Bellum Iugurthinum se Salustij več-
krat sklicuje na Platona; Salustijev »platonizem«,69 ki je morda najočitnej-
ši v sklicevanju na Platonovo sedmo pismo (323d–352a) v prologu k Bel-
lum Catilinae,70 lahko beležimo v številnih jasnih vzporednicah s Plato-
novimi mislimi v različnih delih (mdr. Rep. 586a, Phaed. 80a).71 Salustije-
ve misli v prologih brez dvoma reflektirajo Platonove ideje, vprašanje pa je,
kako so te ideje do njega prišle, posredno ali neposredno; možno je, da Pla-
tonove misli do Salustija niso prodrle izolirane, temveč kvečjemu podprte
z močnim vplivom stoiške filozofije.72 Vsekakor se zdi smiselna trditev, da
je izobraženec, kakršen je bil Salustij, grške avtorje, katerih misli odzvanja-
jo v njegovih delih, dobro poznal;73 po vsej verjetnosti iz osebne izkušnje
z njihovimi deli, ne pa iz zbirke sentenc. Vsekakor pa lahko pritrdimo ide-
ji, da se Salustij ni zgledoval zgolj po enem filozofskem viru, pač pa je na-
paberkoval ustrezne ideje pri več različnih piscih in torej črpal iz tradici-
je dotedanje etične teorije in jih združil v konglomerat idej, prirejen rim-
skemu miselnemu okolju.74 Obenem moramo vsekakor opozoriti, da idejo
67 R. Syme, n. d., 241.
68 R. 586a: »Tisti, ki ne poznajo modrosti in ne vedo za krepost in ki jim je le do zabav in kar
je še takega, padejo, kot se zdi, proti dnu, pa se spet vzpnejo proti sredi in tako tavajo skozi
življenje ... kakor ovce imajo pogled vseskozi uperjen navzdol, sklonjeni so k tlom – in nad
mizo, kjer se pasejo in mislijo le na krmo in parjenje.«
69 L. Alfonsi, Postilla sallustiana: religiosissumi mortales, Aevum 35 (1961), 506.
70 Kontrastivno analizo nekaterih odlomkov gl. na 73ss.
71 Prim. F. Egermann, n. d., 1932, S. Pantzerhielm-Thomas, The Prologues of Sallust, SO
15/16 (1936).
72 Prim. E. Bolaffi, I proemi delle monografie di Sallustio, Athenaeum 16 (1938).
73 R. Syme, n. d., 54.
74 V. Paladini, n. d., 60.
