Page 28 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 28
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Primerno oceno Salustijevega sloga je podal Kvintiljan v pripombi, da
Salustijevo delo ni za neukega bralca:64 quare uitanda est etiam illa Sallusti-
ana (quamquam in ipso uirtutis optinet locum) breuitas et abruptum sermo-
nis genus: quod otiosum fortasse lectorem minus fallat, audientem transuo-
lat, nec dum repetatur expectat, cum praesertim lector non fere sit nisi eru-
ditus ...
Virtus Sallustiana
Izbira nove historiografske forme je pomenila tudi popolnoma drugač-
na teoretična izhodišča: v primeru monografije ne gre več toliko za pra-
vo resnico kot za globljo resnico.65 Monografija omogoča – in zahteva –,
obravnavo historične snovi, pri kateri pisec raziskuje tudi moralna ozad-
ja, intimna občutja ipd., ki stojijo za dejanji. Za kompetentno raziskovanje
teh fenomenov skozi pripoved – na kakšen način to počne, bomo pokazali
v nadaljevanju –, pa mora v bistvu sploh postaviti na noge persono, avtori-
teto, ki lahko to legitimno počne.
Poleg vprašanja historiografskih virov se torej zlasti pri preučevanju
obeh prologov, zlasti pa prologa h Katilinovi zaroti, odpre tudi vprašanje
drugih virov; za ideološko podlago svojega dela si je Salustij »izposodil«,
če se lahko tako izrazimo, tudi določene filozofske paradigme. V nadalje-
vanju bomo govorili predvsem o pripovedovalcu (in pogosto o »pripove-
dovalcu kot eruditu«); za eno od izhodišč tega poglavja bomo zato povzeli
trditev, da so v prologih povzete trditve in odlomki iz del drugih avtorjev,
ter umeščene v soroden kontekst: tako so denimo v obeh prologih povzete
trditve, ki jim lahko sledimo do Platona, Dikajarha, Pozejdonija, Panajti-
ja idr., ki so seveda prekvašene in vpete v povsem rimske miselne vzorce.66
V poglavjih 1.1–4.5 tako odzvanja vrsta idej, ki jim lahko sledimo k
različnim, predvsem grškim piscem. Možni viri, na katere bi se bil ob obli-
kovanju ključnih misli v svojih prologih lahko naslanjal, so številni, zato se
bomo za potrebe te analize omejili na tiste, katerih bodisi posreden bodi-
si neposreden vpliv lahko v pripovedi zaznamo z določeno mero gotovosti.
V danem obsegu te razprave bi bilo nesmiselno razširiti razpravo na vpra-
šanje, kateri od doslej predlaganih virov je bil Salustiju v resnici vsebin-
sko najbližje, poleg tega pa se skoraj moramo strinjati z oceno, da bi bil na-
tančen poskus iskanja najbolj gotovega vira, iz katerega je pisec morda čr-
pal ideje, ki jih je nato vstavil v prologe k svojim monografijam, pravzaprav
64 Quint. 4.2.45.
65 E. Lefèvre, Argumentation und Struktur der moralischen Geschichtsschreibung der
Römer am Beispiel von Sallusts Bellum Iugurthinum, G 86 (1979), 256.
66 V. Paladini, n. d., 60.
Primerno oceno Salustijevega sloga je podal Kvintiljan v pripombi, da
Salustijevo delo ni za neukega bralca:64 quare uitanda est etiam illa Sallusti-
ana (quamquam in ipso uirtutis optinet locum) breuitas et abruptum sermo-
nis genus: quod otiosum fortasse lectorem minus fallat, audientem transuo-
lat, nec dum repetatur expectat, cum praesertim lector non fere sit nisi eru-
ditus ...
Virtus Sallustiana
Izbira nove historiografske forme je pomenila tudi popolnoma drugač-
na teoretična izhodišča: v primeru monografije ne gre več toliko za pra-
vo resnico kot za globljo resnico.65 Monografija omogoča – in zahteva –,
obravnavo historične snovi, pri kateri pisec raziskuje tudi moralna ozad-
ja, intimna občutja ipd., ki stojijo za dejanji. Za kompetentno raziskovanje
teh fenomenov skozi pripoved – na kakšen način to počne, bomo pokazali
v nadaljevanju –, pa mora v bistvu sploh postaviti na noge persono, avtori-
teto, ki lahko to legitimno počne.
Poleg vprašanja historiografskih virov se torej zlasti pri preučevanju
obeh prologov, zlasti pa prologa h Katilinovi zaroti, odpre tudi vprašanje
drugih virov; za ideološko podlago svojega dela si je Salustij »izposodil«,
če se lahko tako izrazimo, tudi določene filozofske paradigme. V nadalje-
vanju bomo govorili predvsem o pripovedovalcu (in pogosto o »pripove-
dovalcu kot eruditu«); za eno od izhodišč tega poglavja bomo zato povzeli
trditev, da so v prologih povzete trditve in odlomki iz del drugih avtorjev,
ter umeščene v soroden kontekst: tako so denimo v obeh prologih povzete
trditve, ki jim lahko sledimo do Platona, Dikajarha, Pozejdonija, Panajti-
ja idr., ki so seveda prekvašene in vpete v povsem rimske miselne vzorce.66
V poglavjih 1.1–4.5 tako odzvanja vrsta idej, ki jim lahko sledimo k
različnim, predvsem grškim piscem. Možni viri, na katere bi se bil ob obli-
kovanju ključnih misli v svojih prologih lahko naslanjal, so številni, zato se
bomo za potrebe te analize omejili na tiste, katerih bodisi posreden bodi-
si neposreden vpliv lahko v pripovedi zaznamo z določeno mero gotovosti.
V danem obsegu te razprave bi bilo nesmiselno razširiti razpravo na vpra-
šanje, kateri od doslej predlaganih virov je bil Salustiju v resnici vsebin-
sko najbližje, poleg tega pa se skoraj moramo strinjati z oceno, da bi bil na-
tančen poskus iskanja najbolj gotovega vira, iz katerega je pisec morda čr-
pal ideje, ki jih je nato vstavil v prologe k svojim monografijam, pravzaprav
64 Quint. 4.2.45.
65 E. Lefèvre, Argumentation und Struktur der moralischen Geschichtsschreibung der
Römer am Beispiel von Sallusts Bellum Iugurthinum, G 86 (1979), 256.
66 V. Paladini, n. d., 60.
