Page 27 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 27
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
zastranitvi o strankarskih razprtijah oz. razrednem konfliktu v Jugurtinski
vojni (Iug. 41.1–42.5). Ob tem je treba posebej izpostaviti dejstvo, da gle-
de na sistematično zanemarjanje natančne kronologije in opuščanje dolo-
čenih podatkov pri Salustiju kaže, da gre za povsem hoten vzorec.
A tudi v obravnavi specifične tematike je Salustij unikaten moralist;
obema zgodovinarjema je skupno, da politična in moralna vprašanja obrav-
navata v tesni povezavi, vendar med njima kljub temu zija velika razlika: če
je Tukidid predstavnik politično-didaktičnega zgodovinopisja, je Salustij
predstavnik moralno-didaktičnega.61 Za Tukidida, tako se zdi, bi lahko do
dogajanj v Grčiji po pomorski bitki pri Korkiri κατὰ τὸ ἀνθρώπινον prišlo
kadar koli – dokler bi moralne razmere to omogočale;62 za Salustija je dege-
neracija virtus in posledična politična dekadenca simptom specifične, post-
sulanske dobe.
Torej Tukidid kot intelektualna podlaga. Za takšno intelektualno oko-
lje je Salustij našel primeren izraz pri, kot se je izrazil Ciceron, nekoliko po-
zabljenem M. Porciju Katonu.63 Znova so bili razlogi verjetno več kot zgolj
stilistične narave: brez dvoma se je Salustij s Katonom čutil povezanega v
protiaristokratskih stališčih. Salustijeva stilistična navezava na Katona je
bila, kot smo že pokazali v začetku tega poglavja, opažena že v antiki. Po-
sameznim stilističnim posebnostim in njihovemu učinku se posvečamo na
mestih, kjer jih v analizi zaznavamo in beležimo njihov učinek. Na tem me-
stu naj torej omenimo zlasti tri posebnosti: poleg arhaizmov še brevitas in
inconcinnitas.
Besedišče Salustijevih monografij je nasršeno od arhaizmov – v mno-
gih primerih se je namesto ustaljene rabe, ki so jo nedvomno priporočali je-
zikovni puristi njegove dobe, raje odločil za arahaično rabo, bodisi po po-
menu bodisi po obliki: tako se raje odloča za superlativ na –umus namesto
–imus (religiosissumus), gerundivno končnico –undus namesto –endus in
adjektivne oblike na –os namesto na –us (vivos, vivom nam. vivus, vivum).
Prizadevanje za brevitas in inconcinnitas se kaže v malodane vsakem
poglavju obeh monografij. Kaže se v pogosti eliptični stavi, pogostih asin-
detih (npr. Katilinova karakterizacija C. 5.1–4: bella intestina, caedes, rapi-
nae, discordia civilis grata fuere; gl. str. 90), historičnih infinitivih, priredju
namesto bolj ustaljenega, ciceronskega podredja; kolikor le more pogosto
se izogiba uravnoteženim frazam; tako npr. namesto dveh adverbov skupaj
postavi adverb in ablativ (recte atque ordine, C. 51.4) ali adverb in predlož-
no zvezo (inconsulte ac veluti per dementiam, C. 42.2).
61 V. Paladini, Sallustio. Aspetti della figura, del pensiero, dell‘ arte, Milano 1948, 69.
62 R. Syme, n. d., 248.
63 Cic. Brut. 65ss.
zastranitvi o strankarskih razprtijah oz. razrednem konfliktu v Jugurtinski
vojni (Iug. 41.1–42.5). Ob tem je treba posebej izpostaviti dejstvo, da gle-
de na sistematično zanemarjanje natančne kronologije in opuščanje dolo-
čenih podatkov pri Salustiju kaže, da gre za povsem hoten vzorec.
A tudi v obravnavi specifične tematike je Salustij unikaten moralist;
obema zgodovinarjema je skupno, da politična in moralna vprašanja obrav-
navata v tesni povezavi, vendar med njima kljub temu zija velika razlika: če
je Tukidid predstavnik politično-didaktičnega zgodovinopisja, je Salustij
predstavnik moralno-didaktičnega.61 Za Tukidida, tako se zdi, bi lahko do
dogajanj v Grčiji po pomorski bitki pri Korkiri κατὰ τὸ ἀνθρώπινον prišlo
kadar koli – dokler bi moralne razmere to omogočale;62 za Salustija je dege-
neracija virtus in posledična politična dekadenca simptom specifične, post-
sulanske dobe.
Torej Tukidid kot intelektualna podlaga. Za takšno intelektualno oko-
lje je Salustij našel primeren izraz pri, kot se je izrazil Ciceron, nekoliko po-
zabljenem M. Porciju Katonu.63 Znova so bili razlogi verjetno več kot zgolj
stilistične narave: brez dvoma se je Salustij s Katonom čutil povezanega v
protiaristokratskih stališčih. Salustijeva stilistična navezava na Katona je
bila, kot smo že pokazali v začetku tega poglavja, opažena že v antiki. Po-
sameznim stilističnim posebnostim in njihovemu učinku se posvečamo na
mestih, kjer jih v analizi zaznavamo in beležimo njihov učinek. Na tem me-
stu naj torej omenimo zlasti tri posebnosti: poleg arhaizmov še brevitas in
inconcinnitas.
Besedišče Salustijevih monografij je nasršeno od arhaizmov – v mno-
gih primerih se je namesto ustaljene rabe, ki so jo nedvomno priporočali je-
zikovni puristi njegove dobe, raje odločil za arahaično rabo, bodisi po po-
menu bodisi po obliki: tako se raje odloča za superlativ na –umus namesto
–imus (religiosissumus), gerundivno končnico –undus namesto –endus in
adjektivne oblike na –os namesto na –us (vivos, vivom nam. vivus, vivum).
Prizadevanje za brevitas in inconcinnitas se kaže v malodane vsakem
poglavju obeh monografij. Kaže se v pogosti eliptični stavi, pogostih asin-
detih (npr. Katilinova karakterizacija C. 5.1–4: bella intestina, caedes, rapi-
nae, discordia civilis grata fuere; gl. str. 90), historičnih infinitivih, priredju
namesto bolj ustaljenega, ciceronskega podredja; kolikor le more pogosto
se izogiba uravnoteženim frazam; tako npr. namesto dveh adverbov skupaj
postavi adverb in ablativ (recte atque ordine, C. 51.4) ali adverb in predlož-
no zvezo (inconsulte ac veluti per dementiam, C. 42.2).
61 V. Paladini, Sallustio. Aspetti della figura, del pensiero, dell‘ arte, Milano 1948, 69.
62 R. Syme, n. d., 248.
63 Cic. Brut. 65ss.
