Page 26 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 26
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
τύχη –, je zreduciran na moment nepredvidljivega;57 dejstvo, da se posame-
zniki odločajo, kot se in da so te njihove odločitve uspešne, je merilo nji-
hove γνώμη – virtus. Salustijev odnos do posameznikove religije je zelo po-
doben Tukididovemu; religije sicer ne zavrača, saj v idealizirani obravnavi
starejše rimske zgodovine posebej omenja, da so bili rimski predniki reli-
giosissumi mortales (C. 12.3), ki so bili in suppliciis deorum magnifici (9.2),
vendar se v njegovi obravnavi Marijevega pretiranega zanašanja na bogove
(Iug. 90.1) kaže podobna zadržana kritika kot pri Tukididu. Med razpra-
vo v senatu Katon ml. med svojim govorom izreče pomembno misel: res so
bogovi tisti, ki so v preteklosti Rim obvarovali pred pogubo. Toda v času
krize, kot je Katilinova zarota, molitve niso za rabo, koristi le trezen raz-
mislek: non votis neque suppliciis muliebribus auxilia deorum parantur; vi-
gilando, agundo, bene consulendo prospere omnia cedunt (C. 52.29). Odnos
do nadnaravnega elementa fortuna se zdi pri Salustiju bolj zapleten; v trdi-
tvi sed profecto fortuna in omni re dominatur (C. 8.1), ki se v podobni vlogi
ponovi še kasneje (C. 10.1), moramo, tako se zdi, razumeti kot pomembno
silo, ki veliki meri nadomešča bogove.58 Kljub temu fortuna nastopa tudi
kot priložnost za posameznika – to je razvidno iz Katilinovega govora (C.
20.14). Najpomembnejša pa je za razumevanje Salustijevega odnosa do te
sile trditev, da je fortuna nekaj, česar dovršen, kreposten človek ne potrebu-
je: (animus) qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur, abunde pollens poten-
sque et clarus est neque fortuna eget ... (Iug. 1.3).
Podobno kot Tukidid tudi Salustij v svojem delu uporablja govore, če-
prav se ne v Katilinovi zaroti ne v Jugurtinski vojni v prologu o svojem me-
todološkem pristopu k obravnavani snovi ni izrekel enako jasno kot Tuki-
did v 22. pogl. 1. knjige, v katerem že vnaprej pojasnjuje perečo problema-
tiko uvajanja govorov v samo pripoved. Salustij se zateka k istim pripove-
dnim sredstvom kot Tukidid: več kot zgovoren primer je pasus iz Jugurtin-
ske vojne, ko Jugurta prvič zapušča Rim, se ozre in izreče besede: urbem ve-
nalem et mature perituram si emptorem invenerit! (Iug. 35,10)59 Primer je
podoben kot kratek pogovor dveh anonimnih vojakov v Tukididovi Pelo-
poneški vojni (4,40,2).
Tukidid je sicer v obravnavi historične snovi dosti bolj sistematičen in
kronologiji posveča veliko pozornost, medtem ko je Salustij pri obravnavi
zlasti starejše zgodovine precej nenatančen, kar se pokaže predvsem v idea-
lizaciji starejše republike v Katilinovi zaroti (C.6.1–13.5),60 podobno tudi v
57 T. F. Scanlon, n. d., 40.
58 T. F. Scanlon, n. d., 44.
59 »O podkupljivo mesto, ki bo prav kmalu propadlo, če bo našlo kupca!«
60 Gl. analizo poglavja »Bellum Catilinae«, podpogl. »Razširjeni prolog 6.1–13.5«.
τύχη –, je zreduciran na moment nepredvidljivega;57 dejstvo, da se posame-
zniki odločajo, kot se in da so te njihove odločitve uspešne, je merilo nji-
hove γνώμη – virtus. Salustijev odnos do posameznikove religije je zelo po-
doben Tukididovemu; religije sicer ne zavrača, saj v idealizirani obravnavi
starejše rimske zgodovine posebej omenja, da so bili rimski predniki reli-
giosissumi mortales (C. 12.3), ki so bili in suppliciis deorum magnifici (9.2),
vendar se v njegovi obravnavi Marijevega pretiranega zanašanja na bogove
(Iug. 90.1) kaže podobna zadržana kritika kot pri Tukididu. Med razpra-
vo v senatu Katon ml. med svojim govorom izreče pomembno misel: res so
bogovi tisti, ki so v preteklosti Rim obvarovali pred pogubo. Toda v času
krize, kot je Katilinova zarota, molitve niso za rabo, koristi le trezen raz-
mislek: non votis neque suppliciis muliebribus auxilia deorum parantur; vi-
gilando, agundo, bene consulendo prospere omnia cedunt (C. 52.29). Odnos
do nadnaravnega elementa fortuna se zdi pri Salustiju bolj zapleten; v trdi-
tvi sed profecto fortuna in omni re dominatur (C. 8.1), ki se v podobni vlogi
ponovi še kasneje (C. 10.1), moramo, tako se zdi, razumeti kot pomembno
silo, ki veliki meri nadomešča bogove.58 Kljub temu fortuna nastopa tudi
kot priložnost za posameznika – to je razvidno iz Katilinovega govora (C.
20.14). Najpomembnejša pa je za razumevanje Salustijevega odnosa do te
sile trditev, da je fortuna nekaj, česar dovršen, kreposten človek ne potrebu-
je: (animus) qui ubi ad gloriam virtutis via grassatur, abunde pollens poten-
sque et clarus est neque fortuna eget ... (Iug. 1.3).
Podobno kot Tukidid tudi Salustij v svojem delu uporablja govore, če-
prav se ne v Katilinovi zaroti ne v Jugurtinski vojni v prologu o svojem me-
todološkem pristopu k obravnavani snovi ni izrekel enako jasno kot Tuki-
did v 22. pogl. 1. knjige, v katerem že vnaprej pojasnjuje perečo problema-
tiko uvajanja govorov v samo pripoved. Salustij se zateka k istim pripove-
dnim sredstvom kot Tukidid: več kot zgovoren primer je pasus iz Jugurtin-
ske vojne, ko Jugurta prvič zapušča Rim, se ozre in izreče besede: urbem ve-
nalem et mature perituram si emptorem invenerit! (Iug. 35,10)59 Primer je
podoben kot kratek pogovor dveh anonimnih vojakov v Tukididovi Pelo-
poneški vojni (4,40,2).
Tukidid je sicer v obravnavi historične snovi dosti bolj sistematičen in
kronologiji posveča veliko pozornost, medtem ko je Salustij pri obravnavi
zlasti starejše zgodovine precej nenatančen, kar se pokaže predvsem v idea-
lizaciji starejše republike v Katilinovi zaroti (C.6.1–13.5),60 podobno tudi v
57 T. F. Scanlon, n. d., 40.
58 T. F. Scanlon, n. d., 44.
59 »O podkupljivo mesto, ki bo prav kmalu propadlo, če bo našlo kupca!«
60 Gl. analizo poglavja »Bellum Catilinae«, podpogl. »Razširjeni prolog 6.1–13.5«.
