Page 25 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 25
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
– morda tudi zaradi reakcije na Ciceronovo kritično stališče do njegove-
ga stila,53 prav gotovo pa tudi v potrebi po izvirnosti v nedodelani literarni
formi v rimskem slovstvu –, obrnil po vsebino in formo: državljanska voj-
na, razdor in propad. Poleg tega je Salustij s Tukididom delil osebno uso-
do: podobno kot Salustij je bil vešč politike, oba sta izkusila vojaško služ-
bo (čeprav Tukidid le nekoliko bolj grenko kot Salustij), oba sta dožive-
la izgon: Tukidid iz lastne države, Salustij pa iz politike. V prisilnem oti-
um sta se oba obrnila k – zgodovini. H Katonu se je ozrl po arhaičen, slo-
vesen slog, primeren za obravnavo tako usodnih tem. Na mestih, kjer je ne-
posreden Tukididov vpliv v Salustijevem tekstu posebej opazen, sicer na to
opozarjamo pri sami analizi besedila; v teh uvodnih pojasnilih se smisel-
no omejujemo predvsem na skupne točke v nazoru in teoretičnih zgodovi-
nopisnih izhodiščih.
K Tukididu se Salustij ozira tako v izbiri predmeta obravnave in v ek-
spoziciji argumentov, kot tudi v izrazoslovju, ki ga za svoje potrebe bodisi
prevaja bodisi prireja,54 ter ne nazadnje tudi v splošni atmosferi, ki jo v svo-
jem delu ustvarja Ob tem se seveda nujno postavlja vprašanje, kako je v svo-
jih specifičnih okoliščinah Tukidida dojemal Salustij.55 Kot posebej opa-
zen primer vsebinskega opiranja na Tukidida velja omeniti denimo Tuki-
didovo obravnavo dogodkov po pomorski bitki pri Korkiri, kjer obravna-
va katastrofalna politična razmerja in posledično razpad vrednot v grškem
svetu (Thuc. 3.82–85); odlomek je na Salustija očitno naredil močan vtis,
ker ga povzema na kar več mestih;56 v večini teh pasusov Salustij dikcijo o
politični in moralni dekadenci v grških mestih povzema in jo per analogi-
am uporablja za podobna stanja v Rimu.
Pri Salustiju se torej kažejo zelo podobni pogledi na človekovo nara-
vo kot pri Tukididu, delita si pomembne nazorske poteze; skupno točko
tako najdemo v njunem odnosu do religije. Tukidid, kot kaže, je glede reli-
gije zadržan, vendar je pri njem opaziti zmerno kritično distanco (tako de-
nimo v primeru spartanskega zlorabljanja religije kot za politične namene
(Thuc. 1.118.3) prerokb o trajanju vojne (2.8.2; 2.17.2), Nikijevega pretira-
nega zanašanja na božja znamenja (7.50.4), itd.). Zgodovina je pri Tukidi-
du proces, katerega potek je odvisen od edinega vedno prisotnega elemen-
ta, človeške narave – τὸ ἀνθρώπινον (1.22.4). Nadnaravni element sreče –
53 Cic. Brut. 287ss., Or. 30ss..
54 S kontrastivno analizo vseh mest, kjer se Salustij vsebinsko naslanja na Tukidida in bodi-
si povzema bodisi prevaja njegovo besedilo, bi lahko napolnili posebno razpravo na več sto
straneh; na voljo je več pregledov temeljitih razprav na to temo, med katerimi izstopata zla-
sti Patzer 1941, Perrochat 1947, med novejšimi Scanlon 1980.
55 T. F. Scanlon, Influence of Thucydides on Sallust, Heidelberg 1980, 14.
56 C. 10.3; 38.3; 52.11; Iug. 42.4; 44.5.
– morda tudi zaradi reakcije na Ciceronovo kritično stališče do njegove-
ga stila,53 prav gotovo pa tudi v potrebi po izvirnosti v nedodelani literarni
formi v rimskem slovstvu –, obrnil po vsebino in formo: državljanska voj-
na, razdor in propad. Poleg tega je Salustij s Tukididom delil osebno uso-
do: podobno kot Salustij je bil vešč politike, oba sta izkusila vojaško služ-
bo (čeprav Tukidid le nekoliko bolj grenko kot Salustij), oba sta dožive-
la izgon: Tukidid iz lastne države, Salustij pa iz politike. V prisilnem oti-
um sta se oba obrnila k – zgodovini. H Katonu se je ozrl po arhaičen, slo-
vesen slog, primeren za obravnavo tako usodnih tem. Na mestih, kjer je ne-
posreden Tukididov vpliv v Salustijevem tekstu posebej opazen, sicer na to
opozarjamo pri sami analizi besedila; v teh uvodnih pojasnilih se smisel-
no omejujemo predvsem na skupne točke v nazoru in teoretičnih zgodovi-
nopisnih izhodiščih.
K Tukididu se Salustij ozira tako v izbiri predmeta obravnave in v ek-
spoziciji argumentov, kot tudi v izrazoslovju, ki ga za svoje potrebe bodisi
prevaja bodisi prireja,54 ter ne nazadnje tudi v splošni atmosferi, ki jo v svo-
jem delu ustvarja Ob tem se seveda nujno postavlja vprašanje, kako je v svo-
jih specifičnih okoliščinah Tukidida dojemal Salustij.55 Kot posebej opa-
zen primer vsebinskega opiranja na Tukidida velja omeniti denimo Tuki-
didovo obravnavo dogodkov po pomorski bitki pri Korkiri, kjer obravna-
va katastrofalna politična razmerja in posledično razpad vrednot v grškem
svetu (Thuc. 3.82–85); odlomek je na Salustija očitno naredil močan vtis,
ker ga povzema na kar več mestih;56 v večini teh pasusov Salustij dikcijo o
politični in moralni dekadenci v grških mestih povzema in jo per analogi-
am uporablja za podobna stanja v Rimu.
Pri Salustiju se torej kažejo zelo podobni pogledi na človekovo nara-
vo kot pri Tukididu, delita si pomembne nazorske poteze; skupno točko
tako najdemo v njunem odnosu do religije. Tukidid, kot kaže, je glede reli-
gije zadržan, vendar je pri njem opaziti zmerno kritično distanco (tako de-
nimo v primeru spartanskega zlorabljanja religije kot za politične namene
(Thuc. 1.118.3) prerokb o trajanju vojne (2.8.2; 2.17.2), Nikijevega pretira-
nega zanašanja na božja znamenja (7.50.4), itd.). Zgodovina je pri Tukidi-
du proces, katerega potek je odvisen od edinega vedno prisotnega elemen-
ta, človeške narave – τὸ ἀνθρώπινον (1.22.4). Nadnaravni element sreče –
53 Cic. Brut. 287ss., Or. 30ss..
54 S kontrastivno analizo vseh mest, kjer se Salustij vsebinsko naslanja na Tukidida in bodi-
si povzema bodisi prevaja njegovo besedilo, bi lahko napolnili posebno razpravo na več sto
straneh; na voljo je več pregledov temeljitih razprav na to temo, med katerimi izstopata zla-
sti Patzer 1941, Perrochat 1947, med novejšimi Scanlon 1980.
55 T. F. Scanlon, Influence of Thucydides on Sallust, Heidelberg 1980, 14.
56 C. 10.3; 38.3; 52.11; Iug. 42.4; 44.5.
