Page 24 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 24
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
(ἀληθίζεσθαι) je kasneje še večkrat poudarjena;46 to spretno sklicevanje na
starejši vir s stališča pripovedovalca pomeni podlago za njegovo karakteri-
zacijo tako posameznika kot tudi celotnega kolektiva, obenem pa seveda
tudi same zgodovinopisne persone.
Podoben moment predstavlja opis Katona v Bellum Catilinae, kjer naj-
demo vzporednico z verzom v Ajshilovi tragediji Sedmerica proti Tebam:
Cat. 54.6 At Catoni studium modestiae, decoris, sed maxume severitatis erat;
non divitiis cum divite neque factione cum factioso, sed cum strenuo virtu-
te, cum modesto pudore, cum innocente abstinentia certabat; esse quam vi-
deri bonus malebat …47
Sept. 592 οὐ γὰρ δοκεῖν ἄριστος, ἀλλ᾽ εἶναι θέλει48
»Primerjava« Katona z Amfiaraom je vse prej kot kot naključna. Spo-
mnimo: Amfiaraos se je pridružil Polinejku pri napadu na Tebe kljub za-
vesti, da je ta vojaška ekspedicija in on sam z njo obsojena na propad. Ker
lahko upravičeno sklepamo, da je Salustij dobro poznal vir sicer pogosto ci-
tiranega ali povzetega verza,49 lahko obenem izključimo možnost, da gre
zgolj za povzemanje popularnih sentenc, pač pa lahko vztrajamo pri mne-
nju, da ne gre za naključno temveč povsem hoteno in premišljeno skliceva-
nje na grški vir, ki ga je pisec kot izobraženec dobro poznal.50 Posledično se
pripovedovalec v razmerju do bralca na kot erudit in poznavalec sorodnih
ali vsaj podobnih zgodovinskih razmer iz preteklih okoliščin.51
Ne samo izbira literarne forme in nova historiografska persona, tudi
specifičen slog Salustija ostro ločuje od dotedanje zgodovinopisne tradici-
je, pa tudi – če smemo sklepati po le nekoliko mlajšem Liviju –, od mno-
gih sodobnikov. Stilistično se je Salustij močno oprl na, to je bilo, kot smo
že omenili, dokumentirano že v antiki, Katona in Tukidida. K Tukididu,
ki je bil za Salustija po vsej verjetnosti razmeroma pozno odkritje,52 se je
46 Tako denimo tudi pri opisu Numidijcev – Iug. 46.3: Sed Metello iam antea experimentis co-
gnitum erat genus Numidarum infidum ...
47 »Katon pa si je prizadeval za umerjenost, dostojanstvo, najbolj pa za resnost. Ni se meril v
bogastvu z bogatimi ali v politični veljavi s strankarskimi veljaki; ne, tekmoval je s pokonč-
nimi možmi v kreposti, s skromnimi v preprostosti, s poštenimi v zadržanosti. Ni le vzdrže-
val videza poštenjaka, hotel je zares biti dober ...«
48 »Za videz ni mu; biti hoče dober ...«
49 Tako npr. pri Ciceronu, Lael. 98,5: Virtute enim ipsa non tam multi praediti esse quam vide-
ri volunt.
50 R. Renehan, n. d., 98.
51 E. Skard, n. d., 108.
52 Ne samo za Salustija; grški avtor, katerega zahteven slog je bil nepriljubljen celo pri kasnej-
ših Grkih ne le Rimljanih (E. Norden, Die Antike Kunstprosa, Leipzig; Berlin 1923, 100),
je bil verjetno zaradi kriznih razmer med državljansko vojno po vsej verjetnosti odkritje za
rimske posnemovalce njegovega sloga šele po l. 50.
(ἀληθίζεσθαι) je kasneje še večkrat poudarjena;46 to spretno sklicevanje na
starejši vir s stališča pripovedovalca pomeni podlago za njegovo karakteri-
zacijo tako posameznika kot tudi celotnega kolektiva, obenem pa seveda
tudi same zgodovinopisne persone.
Podoben moment predstavlja opis Katona v Bellum Catilinae, kjer naj-
demo vzporednico z verzom v Ajshilovi tragediji Sedmerica proti Tebam:
Cat. 54.6 At Catoni studium modestiae, decoris, sed maxume severitatis erat;
non divitiis cum divite neque factione cum factioso, sed cum strenuo virtu-
te, cum modesto pudore, cum innocente abstinentia certabat; esse quam vi-
deri bonus malebat …47
Sept. 592 οὐ γὰρ δοκεῖν ἄριστος, ἀλλ᾽ εἶναι θέλει48
»Primerjava« Katona z Amfiaraom je vse prej kot kot naključna. Spo-
mnimo: Amfiaraos se je pridružil Polinejku pri napadu na Tebe kljub za-
vesti, da je ta vojaška ekspedicija in on sam z njo obsojena na propad. Ker
lahko upravičeno sklepamo, da je Salustij dobro poznal vir sicer pogosto ci-
tiranega ali povzetega verza,49 lahko obenem izključimo možnost, da gre
zgolj za povzemanje popularnih sentenc, pač pa lahko vztrajamo pri mne-
nju, da ne gre za naključno temveč povsem hoteno in premišljeno skliceva-
nje na grški vir, ki ga je pisec kot izobraženec dobro poznal.50 Posledično se
pripovedovalec v razmerju do bralca na kot erudit in poznavalec sorodnih
ali vsaj podobnih zgodovinskih razmer iz preteklih okoliščin.51
Ne samo izbira literarne forme in nova historiografska persona, tudi
specifičen slog Salustija ostro ločuje od dotedanje zgodovinopisne tradici-
je, pa tudi – če smemo sklepati po le nekoliko mlajšem Liviju –, od mno-
gih sodobnikov. Stilistično se je Salustij močno oprl na, to je bilo, kot smo
že omenili, dokumentirano že v antiki, Katona in Tukidida. K Tukididu,
ki je bil za Salustija po vsej verjetnosti razmeroma pozno odkritje,52 se je
46 Tako denimo tudi pri opisu Numidijcev – Iug. 46.3: Sed Metello iam antea experimentis co-
gnitum erat genus Numidarum infidum ...
47 »Katon pa si je prizadeval za umerjenost, dostojanstvo, najbolj pa za resnost. Ni se meril v
bogastvu z bogatimi ali v politični veljavi s strankarskimi veljaki; ne, tekmoval je s pokonč-
nimi možmi v kreposti, s skromnimi v preprostosti, s poštenimi v zadržanosti. Ni le vzdrže-
val videza poštenjaka, hotel je zares biti dober ...«
48 »Za videz ni mu; biti hoče dober ...«
49 Tako npr. pri Ciceronu, Lael. 98,5: Virtute enim ipsa non tam multi praediti esse quam vide-
ri volunt.
50 R. Renehan, n. d., 98.
51 E. Skard, n. d., 108.
52 Ne samo za Salustija; grški avtor, katerega zahteven slog je bil nepriljubljen celo pri kasnej-
ših Grkih ne le Rimljanih (E. Norden, Die Antike Kunstprosa, Leipzig; Berlin 1923, 100),
je bil verjetno zaradi kriznih razmer med državljansko vojno po vsej verjetnosti odkritje za
rimske posnemovalce njegovega sloga šele po l. 50.
