Page 23 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 23
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
ca nedvoumno seznanjata s tem, da se srečuje z zgodovinopisno persono, ki
brani ali vsaj utemeljuje svoje postopke; Salustijeva zgodovinopisna perso-
na, njegov pripovedovalec, od prve izrečene besede naprej nastopa kot av-
toriteta, ki sicer v nadaljevanju mestoma aludira na svojo zgodovinopisno
paradigmo (npr. z namigovanjem na uporabo virov: urbem Romam, sicut
ego accepi, reges initio habuere), vendar svojih postopkov ne postavlja pod
vprašaj – bistveno bolj se trudi za svojo moralno avtoritativno funkcijo.
Ta je nekoliko bližje vsebini uvodne formulacije Katonovih Origines, ka-
kršno nam ohranja Ciceron: clarorum hominum atque magnorum non
minus otii quam negotii rationem exstare oportere,41 vendar se Salustij ideo-
loško ni naslonil niti na Katona, kolikor moremo sklepati po Katonovi ja-
sni napovedi predmeta razprave v duhu analistične tradicije: si ques homi-
nes sunt, quos delectat populi Romani gesta discribere ...42 Toda več o Katonu
in njegovem vplivu na Salustija v nadaljevanju. Uvodna dikcija, ki je name-
njena »vsakomur« – omnes homines –, je, na to moramo opozoriti, blizu
tudi uvodni dikciji v Aristotelovi Metafiziki: πάντες ἄνθρωποι τοῦ εἰδέναι
ὀρέγονται φύσει. σημεῖον δ‘ ἡ τῶν αἰσθήσεων ἀγαπῆσις.43
Funkcija povzemanja teh vsebinskih drobcev, ki pač sodijo v zbirko
splošno dostopnih toposov, je vzpostavitev specifične zgodovinopisne per-
sone, pripovedovalca erudita. Trend se nadaljuje na več mestih v pripovedi,
kjer najdemo aluzije na grške pisce; tako npr. denimo v opisu Jugurte naj-
demo vzporednico s Herodotovim opisom navad pri Perzijcih:
Iug. 6.1 Qui ubi primum adolevit, pollens viribus, decora facie, sed multo
maxime ingenio validus, non se luxu neque inertiae corrumpendum dedit,
sed, uti mos gentis illius est, equitare, iaculari44 …
Hdt. 1.136 παιδεύουσι δὲ τοὺς παῖδας ἀπὸ πενταέτεος ἀρξάμενοι μέχρι
εἰκοσαέτεος τρία μοῦνα, ἱππεύειν καὶ τοξεύειν καὶ ἀληθίζεσθαι.45
Očitno hotena razlika v naštevanju dejavnosti v infinitivu – equi-
tare (ἱππεύειν), iaculari (τοξεύειν) –, pri kateri izostane resnicoljubnost
novi pisec prepričan, in tako je že od nekdaj, da bo natančnejši pri razlagi te ali one zgodo-
vinske snovi, ali pa bo vsaj slogovno presegel starinsko okornost.«
41 Cic. Pro Planc. 66 (Cato, Origines fr. 2): »Slavni in veliki možje bi morali svoj prosti čas po-
rabiti enako koristno kot čas v službi.«
42 Pompeii comment. artis Donati V (Cato, Origines fr. 1).
43 Arist. Metaph. 1.1: »Vsi ljudje po naravi stremijo k znanju; dokaz, da je temu tako, je, da ce-
nimo čute ...«
44 »Brž ko je odrasel, se, krepak in lepe zunanjosti, predvsem pa močan značaj, ni prepustil
udobju in brezdelju, ki bi ga pokvarila, temveč se je, kakor je pri njih v navadi, posvetil spre-
tnosti ježe, metanja kopja …
45 »Od petega leta dalje pa vse do dvajsetega leta otroke učijo zgolj treh reči – ježe, streljanja z
lokom in govorjenja po resnici.«
ca nedvoumno seznanjata s tem, da se srečuje z zgodovinopisno persono, ki
brani ali vsaj utemeljuje svoje postopke; Salustijeva zgodovinopisna perso-
na, njegov pripovedovalec, od prve izrečene besede naprej nastopa kot av-
toriteta, ki sicer v nadaljevanju mestoma aludira na svojo zgodovinopisno
paradigmo (npr. z namigovanjem na uporabo virov: urbem Romam, sicut
ego accepi, reges initio habuere), vendar svojih postopkov ne postavlja pod
vprašaj – bistveno bolj se trudi za svojo moralno avtoritativno funkcijo.
Ta je nekoliko bližje vsebini uvodne formulacije Katonovih Origines, ka-
kršno nam ohranja Ciceron: clarorum hominum atque magnorum non
minus otii quam negotii rationem exstare oportere,41 vendar se Salustij ideo-
loško ni naslonil niti na Katona, kolikor moremo sklepati po Katonovi ja-
sni napovedi predmeta razprave v duhu analistične tradicije: si ques homi-
nes sunt, quos delectat populi Romani gesta discribere ...42 Toda več o Katonu
in njegovem vplivu na Salustija v nadaljevanju. Uvodna dikcija, ki je name-
njena »vsakomur« – omnes homines –, je, na to moramo opozoriti, blizu
tudi uvodni dikciji v Aristotelovi Metafiziki: πάντες ἄνθρωποι τοῦ εἰδέναι
ὀρέγονται φύσει. σημεῖον δ‘ ἡ τῶν αἰσθήσεων ἀγαπῆσις.43
Funkcija povzemanja teh vsebinskih drobcev, ki pač sodijo v zbirko
splošno dostopnih toposov, je vzpostavitev specifične zgodovinopisne per-
sone, pripovedovalca erudita. Trend se nadaljuje na več mestih v pripovedi,
kjer najdemo aluzije na grške pisce; tako npr. denimo v opisu Jugurte naj-
demo vzporednico s Herodotovim opisom navad pri Perzijcih:
Iug. 6.1 Qui ubi primum adolevit, pollens viribus, decora facie, sed multo
maxime ingenio validus, non se luxu neque inertiae corrumpendum dedit,
sed, uti mos gentis illius est, equitare, iaculari44 …
Hdt. 1.136 παιδεύουσι δὲ τοὺς παῖδας ἀπὸ πενταέτεος ἀρξάμενοι μέχρι
εἰκοσαέτεος τρία μοῦνα, ἱππεύειν καὶ τοξεύειν καὶ ἀληθίζεσθαι.45
Očitno hotena razlika v naštevanju dejavnosti v infinitivu – equi-
tare (ἱππεύειν), iaculari (τοξεύειν) –, pri kateri izostane resnicoljubnost
novi pisec prepričan, in tako je že od nekdaj, da bo natančnejši pri razlagi te ali one zgodo-
vinske snovi, ali pa bo vsaj slogovno presegel starinsko okornost.«
41 Cic. Pro Planc. 66 (Cato, Origines fr. 2): »Slavni in veliki možje bi morali svoj prosti čas po-
rabiti enako koristno kot čas v službi.«
42 Pompeii comment. artis Donati V (Cato, Origines fr. 1).
43 Arist. Metaph. 1.1: »Vsi ljudje po naravi stremijo k znanju; dokaz, da je temu tako, je, da ce-
nimo čute ...«
44 »Brž ko je odrasel, se, krepak in lepe zunanjosti, predvsem pa močan značaj, ni prepustil
udobju in brezdelju, ki bi ga pokvarila, temveč se je, kakor je pri njih v navadi, posvetil spre-
tnosti ježe, metanja kopja …
45 »Od petega leta dalje pa vse do dvajsetega leta otroke učijo zgolj treh reči – ježe, streljanja z
lokom in govorjenja po resnici.«
