Page 22 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 22
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
žek. Rešitev po njegovem mnenju so grški vzori35 – to misel ponovi tudi v
pismu, naslovljenem na L. Lukceja s prošnjo, naj v zgodovinski monografiji
piše o kritičnih razmerah med njegovim konzulatom36 –, ter retorični ko-
lorit.37 Salustij je sicer sprejel monografski zgodovinopisni izraz, vendar je
pri tem oblikoval lasten stil, lastno zgodovinopisno avtoriteto. Z izbiro vse-
binsko zaokroženega, kronološko omejenega predmeta pripovedi se je od-
maknil od kroniške analistične tradicije, ki je mestoma pridobivala fabu-
listični značaj: sint haec, ut ita dixi, somnia fabularum, hisque adiungatur
etiam Aeneae somnium, quod nimirum in Fabi Pictoris Graecis annalibus
eius modi est, ut omnia, quae ab Aenea gesta sunt quaeque illi acciderunt, ea
fuerint, quae ei secundum quietem visa sunt.38
Hoteni odklon od Ciceronove predstave, kako naj bi bila formulirana
zgodovinska monografija, kaže že uvodna dikcija v prologu obeh monogra-
fij: omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, summa ope
niti decet ... (C. 1.1); falso queritur de natura sua genus humanum, quod in-
becilla atque brevi aetatis ... (Iug. 1.1). Primerjajmo to uvodno formulacijo
z uvodom v zgodovino Postumija Albina: Albinus, qui cum L. Lucullo con-
sul fuit, res Romanas oratione Graeca scriptitauit. In eius historiae principio
scriptum est ad hanc sententiam: neminem suscensere sibi conuenire, si quid
in his libris parum composite aut minus eleganter scriptum foret; ‚nam sum‘
inquit ‚homo Romanus natus in Latio, Graeca oratio a nobis alienissima est‘,
ideoque ueniam gratiamque malae existimationis, si quid esset erratum, po-
stulauit.39 Če smemo sklepati po uvodni formulaciji v Livijevem zgodovin-
skem delu Ab urbe condita, apologetična drža zgodovinopisne persone ni
unicum v Albinovem delu, prej nasprotno: facturusne operae pretium sim si
a primordio urbis res populi Romani perscripserim nec satis scio nec, si sciam,
dicere ausim, quippe qui cum ueterem tum uolgatam esse rem uideam, dum
noui semper scriptores aut in rebus certius aliquid allaturos se aut scribendi
arte rudem uetustatem superaturos credunt.40 Obe uvodni formulaciji bral-
35 Ibid. 1.55ss.
36 Cic. Fam. 5.12.
37 Cic. De Or. 2.64.
38 Cic. De divin. 1.21.43: »Te sanje so, kot sem že dejal, mitološka snov, kamor sodi tudi Ene-
jev sen, ki ga seveda opisuje v grških letopisih opisuje tudi Fabij Piktor. Po Piktorjevem opi-
su se je vse, kar je Enej storil ali doživel, zgodilo točno tako, kot je videl v sanjah.«
39 Gell. N. Att. 11.8.2: »Albin, ki je bil konzul skupaj z L. Lukulom, je v grškem jeziku spisal
rimsko zgodovino. N začetku njegove zgodovine stoji zapisano v tem smislu: naj mu nihče
ne šteje v slabo, če je v njegovem delu kaj premalo domišljeno ali zapisano v ne dovolj mič-
nem jeziku; ‚sem namreč Rimljan, rojen v Laciju in grški jezik mi je nadvse tuj‘. Prosil je, po-
temtakem, blagohotno, ne prestrogo sodbo morebitnih napak.«
40 »Ne vem ravno, ali bom nagrajen za to, da popišem zgodovino rimskega ljudstva vse od za-
četka mesta, pa tudi če bi vedel, bi si ne drznil tega trditi. Tem bolj zato, ker vidim, da je vsak
žek. Rešitev po njegovem mnenju so grški vzori35 – to misel ponovi tudi v
pismu, naslovljenem na L. Lukceja s prošnjo, naj v zgodovinski monografiji
piše o kritičnih razmerah med njegovim konzulatom36 –, ter retorični ko-
lorit.37 Salustij je sicer sprejel monografski zgodovinopisni izraz, vendar je
pri tem oblikoval lasten stil, lastno zgodovinopisno avtoriteto. Z izbiro vse-
binsko zaokroženega, kronološko omejenega predmeta pripovedi se je od-
maknil od kroniške analistične tradicije, ki je mestoma pridobivala fabu-
listični značaj: sint haec, ut ita dixi, somnia fabularum, hisque adiungatur
etiam Aeneae somnium, quod nimirum in Fabi Pictoris Graecis annalibus
eius modi est, ut omnia, quae ab Aenea gesta sunt quaeque illi acciderunt, ea
fuerint, quae ei secundum quietem visa sunt.38
Hoteni odklon od Ciceronove predstave, kako naj bi bila formulirana
zgodovinska monografija, kaže že uvodna dikcija v prologu obeh monogra-
fij: omnis homines, qui sese student praestare ceteris animalibus, summa ope
niti decet ... (C. 1.1); falso queritur de natura sua genus humanum, quod in-
becilla atque brevi aetatis ... (Iug. 1.1). Primerjajmo to uvodno formulacijo
z uvodom v zgodovino Postumija Albina: Albinus, qui cum L. Lucullo con-
sul fuit, res Romanas oratione Graeca scriptitauit. In eius historiae principio
scriptum est ad hanc sententiam: neminem suscensere sibi conuenire, si quid
in his libris parum composite aut minus eleganter scriptum foret; ‚nam sum‘
inquit ‚homo Romanus natus in Latio, Graeca oratio a nobis alienissima est‘,
ideoque ueniam gratiamque malae existimationis, si quid esset erratum, po-
stulauit.39 Če smemo sklepati po uvodni formulaciji v Livijevem zgodovin-
skem delu Ab urbe condita, apologetična drža zgodovinopisne persone ni
unicum v Albinovem delu, prej nasprotno: facturusne operae pretium sim si
a primordio urbis res populi Romani perscripserim nec satis scio nec, si sciam,
dicere ausim, quippe qui cum ueterem tum uolgatam esse rem uideam, dum
noui semper scriptores aut in rebus certius aliquid allaturos se aut scribendi
arte rudem uetustatem superaturos credunt.40 Obe uvodni formulaciji bral-
35 Ibid. 1.55ss.
36 Cic. Fam. 5.12.
37 Cic. De Or. 2.64.
38 Cic. De divin. 1.21.43: »Te sanje so, kot sem že dejal, mitološka snov, kamor sodi tudi Ene-
jev sen, ki ga seveda opisuje v grških letopisih opisuje tudi Fabij Piktor. Po Piktorjevem opi-
su se je vse, kar je Enej storil ali doživel, zgodilo točno tako, kot je videl v sanjah.«
39 Gell. N. Att. 11.8.2: »Albin, ki je bil konzul skupaj z L. Lukulom, je v grškem jeziku spisal
rimsko zgodovino. N začetku njegove zgodovine stoji zapisano v tem smislu: naj mu nihče
ne šteje v slabo, če je v njegovem delu kaj premalo domišljeno ali zapisano v ne dovolj mič-
nem jeziku; ‚sem namreč Rimljan, rojen v Laciju in grški jezik mi je nadvse tuj‘. Prosil je, po-
temtakem, blagohotno, ne prestrogo sodbo morebitnih napak.«
40 »Ne vem ravno, ali bom nagrajen za to, da popišem zgodovino rimskega ljudstva vse od za-
četka mesta, pa tudi če bi vedel, bi si ne drznil tega trditi. Tem bolj zato, ker vidim, da je vsak
