Page 21 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 21
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
cam.26 Pri kronologiji Jugurtinske vojne se je Salustij po vsej verjetnosti za-
nesel na Sempronija Azeliona, morda tudi Rutilija Rufa; na Sempronija
Azeliona kot vir bi se lahko obračal denimo v povezavi z zgodbo o Jugur-
ti pred Numantijo (Iug. 7.1–8.2) – Azelion je bil tam.27 Rutilij Ruf mu je
kot vir bržkone služil za omembe Grakhov,28 kot pomemben vir za Sulo-
vo obdobje mu je brez dvoma služil tudi L. Kornelij Sizena, ki ga je Salu-
stij očitno cenil, čeprav mu odreka zadostno mero kritičnosti: neque enim
alio loco de Sullae rebus dicturi sumus et L. Sisenna, optume et diligentissu-
me omnium, qui eas res dixere, persecutus, parum mihi libero ore locutus vi-
detur.29 Ne smemo pozabiti, da so v Salustijevem času med bralci krožili
Sulovi spomini; predvsem za sklepni del Jugurtinske vojne, pogajanja z Bo-
khom in zajetje Jugurte (95.1–114.4), je bil to brez dvoma eden najnatanč-
nejših, če že ne najzanesljivejših virov, čeprav to ne more biti razlaga, da je
Marij kot eden najpomembnejših protagonistov Jugurtinske vojne pone-
kod prikazan v negativni luči.30
Že sama izbira monografije kot forme raziskovanja in podajanja histo-
rične snovi kaže zavesten odklon od dotedanje historiografske tradicije; v
tem oziru je Salustij kot literarni zgodovinopisni ustvarjalec vstopil v pra-
zen prostor,31 v katerem ga ni mogla omejevati nobena tradicija in v ka-
terem je lahko vzpostavil svoje smernice delovanja, predvsem pa povsem
novo historiografsko instanco, nov tip historiografske persone.32 Zgodovi-
nopisje zgodnejše dobe se dramatično razlikuje od Salustijevih monografij.
Če Ciceronovo oceno, da je bilo zgodovinopisje zgodnejše dobe nihil ali-
ud quam annalium confectio,33 torej predvsem analističnega značaja, pri-
merjamo z njegovo mislijo abest enim historia litteris nostris,34 dobimo be-
žen vtis o tem, kakšno je bilo stanje v zgodovinopisju dotedanjega časa. Ci-
ceronova ocena posameznih rimskih piscev v nadaljevanju tega traktata je
precej žalostna: delo starejših letopsicev ocenjuje zgolj kot skromen dose-
26 Iug. 17.7: »Kolikor mogoče na kratko bom razložil, katera ljudstva so na začetku živela v
Afriki in katera so se priselila kasneje, ter kako so se med seboj pomešala, pač kakor sem raz-
bral iz kartažanskih knjig, ki jih pripisujejo Hiempsalu ...«
27 R. Syme, n. d., 149.
28 E. Badian, Tiberius Gracchus and the Beginning of the Roman Revolution, ANRW 1.1
(1972), 677.
29 Iug. 95.2: »O Suli ne bom govoril drugje, razen tega pa bi dejal, da je Lucij Sizena, ki je sicer
od vseh zgodovinarjev najskrbneje in najbolje obravnaval te dogodke, o njem vendar govoril
kar preveč zadržano.«
30 Prim. P. McGushin, Bellum Catilinae. A Commentary, London 1977, 3.
31 A. Desmouliez, Cicéron et l‘ambition littéraire de Salluste, Latomus 37 (1978), 26–27.
32 J. Marincola, Authority and Tradition in Ancient Historiography, Cambridge 2004, 78.
33 Cic. De Or. 2.51: »Samo sestavljanje letopisov.«
34 Cic. Leg. 1.5: »Naši književnosti manjka zgodovina.«
cam.26 Pri kronologiji Jugurtinske vojne se je Salustij po vsej verjetnosti za-
nesel na Sempronija Azeliona, morda tudi Rutilija Rufa; na Sempronija
Azeliona kot vir bi se lahko obračal denimo v povezavi z zgodbo o Jugur-
ti pred Numantijo (Iug. 7.1–8.2) – Azelion je bil tam.27 Rutilij Ruf mu je
kot vir bržkone služil za omembe Grakhov,28 kot pomemben vir za Sulo-
vo obdobje mu je brez dvoma služil tudi L. Kornelij Sizena, ki ga je Salu-
stij očitno cenil, čeprav mu odreka zadostno mero kritičnosti: neque enim
alio loco de Sullae rebus dicturi sumus et L. Sisenna, optume et diligentissu-
me omnium, qui eas res dixere, persecutus, parum mihi libero ore locutus vi-
detur.29 Ne smemo pozabiti, da so v Salustijevem času med bralci krožili
Sulovi spomini; predvsem za sklepni del Jugurtinske vojne, pogajanja z Bo-
khom in zajetje Jugurte (95.1–114.4), je bil to brez dvoma eden najnatanč-
nejših, če že ne najzanesljivejših virov, čeprav to ne more biti razlaga, da je
Marij kot eden najpomembnejših protagonistov Jugurtinske vojne pone-
kod prikazan v negativni luči.30
Že sama izbira monografije kot forme raziskovanja in podajanja histo-
rične snovi kaže zavesten odklon od dotedanje historiografske tradicije; v
tem oziru je Salustij kot literarni zgodovinopisni ustvarjalec vstopil v pra-
zen prostor,31 v katerem ga ni mogla omejevati nobena tradicija in v ka-
terem je lahko vzpostavil svoje smernice delovanja, predvsem pa povsem
novo historiografsko instanco, nov tip historiografske persone.32 Zgodovi-
nopisje zgodnejše dobe se dramatično razlikuje od Salustijevih monografij.
Če Ciceronovo oceno, da je bilo zgodovinopisje zgodnejše dobe nihil ali-
ud quam annalium confectio,33 torej predvsem analističnega značaja, pri-
merjamo z njegovo mislijo abest enim historia litteris nostris,34 dobimo be-
žen vtis o tem, kakšno je bilo stanje v zgodovinopisju dotedanjega časa. Ci-
ceronova ocena posameznih rimskih piscev v nadaljevanju tega traktata je
precej žalostna: delo starejših letopsicev ocenjuje zgolj kot skromen dose-
26 Iug. 17.7: »Kolikor mogoče na kratko bom razložil, katera ljudstva so na začetku živela v
Afriki in katera so se priselila kasneje, ter kako so se med seboj pomešala, pač kakor sem raz-
bral iz kartažanskih knjig, ki jih pripisujejo Hiempsalu ...«
27 R. Syme, n. d., 149.
28 E. Badian, Tiberius Gracchus and the Beginning of the Roman Revolution, ANRW 1.1
(1972), 677.
29 Iug. 95.2: »O Suli ne bom govoril drugje, razen tega pa bi dejal, da je Lucij Sizena, ki je sicer
od vseh zgodovinarjev najskrbneje in najbolje obravnaval te dogodke, o njem vendar govoril
kar preveč zadržano.«
30 Prim. P. McGushin, Bellum Catilinae. A Commentary, London 1977, 3.
31 A. Desmouliez, Cicéron et l‘ambition littéraire de Salluste, Latomus 37 (1978), 26–27.
32 J. Marincola, Authority and Tradition in Ancient Historiography, Cambridge 2004, 78.
33 Cic. De Or. 2.51: »Samo sestavljanje letopisov.«
34 Cic. Leg. 1.5: »Naši književnosti manjka zgodovina.«
