Page 20 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 20
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
vedovalčevega k tujemu, navadno neimenovanemu in razpršenemu.18 Sti-
kov s pomembnimi akterji dogajanj, ki jih opisuje, so bili Salustiju vseka-
kor na voljo; vsekakor je imel dostop do pomembne osebe in protagonista
Katilinove zarote – Cezarja. Za dogodke, povezane s Katilino, je bilo na
voljo tudi precej dokumentov: v prvi vrsti seveda Ciceronovi govori, poleg
tega zapiski z zasedanj senata19 in pisma: Manlijevo pismo Marciju Regu
(33.1–5),20 Katilinovo pismo Kátulu (35.1–6)21 in Lentulovo pismo Kati-
lini (44.5), ki so po vsej verjetnosti avtentična (Lentulovo pismo Katilini z
enako vsebino omenja ohranja tudi Ciceron, Cat. 3.12), njihova morebitna
prirejena dikcija pa posebej izpostavljena (Manlijevo pismo).
Virov za snov Katilinove zarote ni primanjkovalo, vendar pa v samem
besedilu razen že omenjene precej jasne aluzije na Katona ni nobenih pra-
vih pokazateljev, katere vire je avtor pri nabiranju snovi za svoje delo dejan-
sko uporabljal. Najpomembnejši vir za Katilinovo zaroto so bili brez dvoma
Ciceronovi govori: štirje govori proti Katilini, ki jih je Ciceron posebej pri-
pravil za objavo l. 60, govor In toga candida iz l. 64, v odlomkih ohranjen
pri Askoniju, govor Pro Murena iz novembra 63 in govor Pro Sulla iz leta
62. Vendar pa moramo opozoriti, da se ne glede na nujno izhodišče, da je
Salustij črpal snov pri Ciceronu, opisa glavnega antagonista kljub stičnim
točkam in skupnim potezam razlikujeta; pri Ciceronu je lik Katiline mo-
noliten zločinski coniuratus,22 medtem ko je pri Salustijevem liku Katiline
vendar tudi nekaj manevrskega prostora za virtus, kar se pokaže v sklepni
fazi zarote (56.1–61.9);23 poleg tega med Ciceronovim videnjem dogajanj,
povezanih s Katilino in Salustijevim beležimo kronološka odstopanja,24
vendar pa velja posebej izpostaviti dejstvo, da kronološka natančnost, pred-
vsem pa naravno koronološko zaporedje sploh ni nekaj, za kar si je avtor po-
sebej prizadeval in je kronologijo »ukrivil« posebej v skladu s s potrebami
sporočilnosti besedila.25
Podobno tudi v Jugurtinski vojni najdemo neposreden namig na vire za
regionalno zgodovino: qui mortales initio Africam habuerint quique postea
adcesserint aur quo modo postea permixti sint ... uti ex libris Punicis, qui re-
gis Hiempsalis dicebantur, interpretatum nobis est ... quam paucissumis di-
18 Gl. 14.7, 17.7, 19.4, 22.1, 48.7.
19 Cic. Sull. 42: itaque introductis in senatum indicibus constitui senatores qui omnia indicum
dicta, interrogata, responsa perscriberent..
20 Gl. analizo na str. 144.
21 Gl. analizo na str. 145.
22 E. N. Genovese, Cicero and Sallust: Catiline‘s Ruina, The Classical World 68 (1974), 172.
23 Gl. str. 168ss.
24 R. Syme, n. d., 77–78.
25 E. N. Genovese, n. d., 173.
vedovalčevega k tujemu, navadno neimenovanemu in razpršenemu.18 Sti-
kov s pomembnimi akterji dogajanj, ki jih opisuje, so bili Salustiju vseka-
kor na voljo; vsekakor je imel dostop do pomembne osebe in protagonista
Katilinove zarote – Cezarja. Za dogodke, povezane s Katilino, je bilo na
voljo tudi precej dokumentov: v prvi vrsti seveda Ciceronovi govori, poleg
tega zapiski z zasedanj senata19 in pisma: Manlijevo pismo Marciju Regu
(33.1–5),20 Katilinovo pismo Kátulu (35.1–6)21 in Lentulovo pismo Kati-
lini (44.5), ki so po vsej verjetnosti avtentična (Lentulovo pismo Katilini z
enako vsebino omenja ohranja tudi Ciceron, Cat. 3.12), njihova morebitna
prirejena dikcija pa posebej izpostavljena (Manlijevo pismo).
Virov za snov Katilinove zarote ni primanjkovalo, vendar pa v samem
besedilu razen že omenjene precej jasne aluzije na Katona ni nobenih pra-
vih pokazateljev, katere vire je avtor pri nabiranju snovi za svoje delo dejan-
sko uporabljal. Najpomembnejši vir za Katilinovo zaroto so bili brez dvoma
Ciceronovi govori: štirje govori proti Katilini, ki jih je Ciceron posebej pri-
pravil za objavo l. 60, govor In toga candida iz l. 64, v odlomkih ohranjen
pri Askoniju, govor Pro Murena iz novembra 63 in govor Pro Sulla iz leta
62. Vendar pa moramo opozoriti, da se ne glede na nujno izhodišče, da je
Salustij črpal snov pri Ciceronu, opisa glavnega antagonista kljub stičnim
točkam in skupnim potezam razlikujeta; pri Ciceronu je lik Katiline mo-
noliten zločinski coniuratus,22 medtem ko je pri Salustijevem liku Katiline
vendar tudi nekaj manevrskega prostora za virtus, kar se pokaže v sklepni
fazi zarote (56.1–61.9);23 poleg tega med Ciceronovim videnjem dogajanj,
povezanih s Katilino in Salustijevim beležimo kronološka odstopanja,24
vendar pa velja posebej izpostaviti dejstvo, da kronološka natančnost, pred-
vsem pa naravno koronološko zaporedje sploh ni nekaj, za kar si je avtor po-
sebej prizadeval in je kronologijo »ukrivil« posebej v skladu s s potrebami
sporočilnosti besedila.25
Podobno tudi v Jugurtinski vojni najdemo neposreden namig na vire za
regionalno zgodovino: qui mortales initio Africam habuerint quique postea
adcesserint aur quo modo postea permixti sint ... uti ex libris Punicis, qui re-
gis Hiempsalis dicebantur, interpretatum nobis est ... quam paucissumis di-
18 Gl. 14.7, 17.7, 19.4, 22.1, 48.7.
19 Cic. Sull. 42: itaque introductis in senatum indicibus constitui senatores qui omnia indicum
dicta, interrogata, responsa perscriberent..
20 Gl. analizo na str. 144.
21 Gl. analizo na str. 145.
22 E. N. Genovese, Cicero and Sallust: Catiline‘s Ruina, The Classical World 68 (1974), 172.
23 Gl. str. 168ss.
24 R. Syme, n. d., 77–78.
25 E. N. Genovese, n. d., 173.
