Page 19 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 19
Priscorum Catonisque verborum ineruditissimus fur
odsotnosti argumentov in obilici osebnih zmerljivk Lenajeva kritika po-
temtakem ne seže dlje od navadne invektive, vendar so temu vprašanju pre-
cej pozornosti očitno namenili tudi drugi – skoraj na naše začudenje, če
pomislimo, da je šlo za običajen ustvarjalni postopek: če se omejimo zgolj
na Salustija,9 je povsem dovolj, če se zadržimo pri neposredni zgodovinopi-
sni tradiciji. Tako pri Liviju kot pri Tacitu naletimo na identičen postopek
prevzemanja celotnih pasusov, ki so umeščeni v soroden kontekst; Livij po-
nekod verbatim posnema Salustija, v opisu Hanibala,10 denimo, zasledimo
odmeve Salustijevega opisa Katiline.11 Podobno ravna Tacit; poleg presaja-
nja posameznih odlomkov v podoben kontekst po enakem postopku12 že
v uvodu Zgodovine namiguje na Salustijevo dikcijo z nenavadno rabo iz-
raza procul habere; izraz sicer ni uporabljen v identičnem kontekstu, ven-
dar pa možnost, da bi šlo za naključje ali pa zgolj hommage v okviru sicer-
šnjega Tacitovega »salustijanizma«, izključuje dejstvo, da je ta izraz v lite-
raturi pred Tacitom najti zgolj desetkrat, v takšni rabi pa le pri Salustiju.13
Historiografski viri, forma in slog
Salustij uporabe virov ne zanika, vendar je tudi ne poudarja; tam, kjer
spregovori o oddaljenih dogodkih, odkrito zaupa avtoriteti: urbem Ro-
mam, sicuti ego accepi,/14/ condidere atque habuere initio Troiani …15 Namig
na Katona kot zgodovinski vir je hoten16 in je bil kot tak brez težav tudi
prepoznan: tamen Cato in Originibus hoc dicit, cuius auctoritatem Sallusti-
us sequitur in Bello Catilinae, »primo Italiam tenuisse quosdam qui appel-
labantur Aborigines. Hos postea adventu Aeneae Phrygibus iunctos Latinos
uno nomine nuncupatos.17
Aluzij na uporabo virov je Katilinovi zaroti še več, vsekakor na vseh ti-
stih mestih, kjer avtor morda ozadja ni mogel primerno raziskati – v pripo-
vedi se to praviloma manifestira v premiku pripovednega žarišča od pripo-
9 O postopkih imitacije pri drugih piscih s pregledom bibliografije gl. R. Renehan, n. d., 102–
105.
10 Liv. 21,4.2–7.
11 C. 5.1–5.5.
12 L. Alfonsi, Da Sallustio a Tacito, Aevum 42 (1968), 474.
13 A. J. Woodman, The Preface to Tacitus‘ Annals: More Sallust?, CQ (1992), št. 2.
14 Zaradi narave fililoške razprave, ki znotraj svoje argumentacije potrebuje različne tipograf-
ske reze, v pričujoči monografiji izjemoma odstopamo od v Digitalni knjižnici uveljavljene
ureditve stilov in tipografskih rezov (pokončno, kurzivno).
15 C. 6.1: »Mestu Rim so, kakor sem dognal, v začetku vladali kralji ...«
16 Gell. 14.2: verba ex oratione M. Catonis … haec sunt: »Atque ego a maioribus memoria sic
accepi …«
17 Serv. Ad Aen. 1.6; »Katon pa v Izvorih pravi, in po njem se zgleduje tudi Salustij v Katilino-
vi zaroti, da so Italiji sprva vladali tako imenovani Aborigini. Ti so se po Enejevem prihodu
združili s Frigijci in se poslej imenovali Latini.«
odsotnosti argumentov in obilici osebnih zmerljivk Lenajeva kritika po-
temtakem ne seže dlje od navadne invektive, vendar so temu vprašanju pre-
cej pozornosti očitno namenili tudi drugi – skoraj na naše začudenje, če
pomislimo, da je šlo za običajen ustvarjalni postopek: če se omejimo zgolj
na Salustija,9 je povsem dovolj, če se zadržimo pri neposredni zgodovinopi-
sni tradiciji. Tako pri Liviju kot pri Tacitu naletimo na identičen postopek
prevzemanja celotnih pasusov, ki so umeščeni v soroden kontekst; Livij po-
nekod verbatim posnema Salustija, v opisu Hanibala,10 denimo, zasledimo
odmeve Salustijevega opisa Katiline.11 Podobno ravna Tacit; poleg presaja-
nja posameznih odlomkov v podoben kontekst po enakem postopku12 že
v uvodu Zgodovine namiguje na Salustijevo dikcijo z nenavadno rabo iz-
raza procul habere; izraz sicer ni uporabljen v identičnem kontekstu, ven-
dar pa možnost, da bi šlo za naključje ali pa zgolj hommage v okviru sicer-
šnjega Tacitovega »salustijanizma«, izključuje dejstvo, da je ta izraz v lite-
raturi pred Tacitom najti zgolj desetkrat, v takšni rabi pa le pri Salustiju.13
Historiografski viri, forma in slog
Salustij uporabe virov ne zanika, vendar je tudi ne poudarja; tam, kjer
spregovori o oddaljenih dogodkih, odkrito zaupa avtoriteti: urbem Ro-
mam, sicuti ego accepi,/14/ condidere atque habuere initio Troiani …15 Namig
na Katona kot zgodovinski vir je hoten16 in je bil kot tak brez težav tudi
prepoznan: tamen Cato in Originibus hoc dicit, cuius auctoritatem Sallusti-
us sequitur in Bello Catilinae, »primo Italiam tenuisse quosdam qui appel-
labantur Aborigines. Hos postea adventu Aeneae Phrygibus iunctos Latinos
uno nomine nuncupatos.17
Aluzij na uporabo virov je Katilinovi zaroti še več, vsekakor na vseh ti-
stih mestih, kjer avtor morda ozadja ni mogel primerno raziskati – v pripo-
vedi se to praviloma manifestira v premiku pripovednega žarišča od pripo-
9 O postopkih imitacije pri drugih piscih s pregledom bibliografije gl. R. Renehan, n. d., 102–
105.
10 Liv. 21,4.2–7.
11 C. 5.1–5.5.
12 L. Alfonsi, Da Sallustio a Tacito, Aevum 42 (1968), 474.
13 A. J. Woodman, The Preface to Tacitus‘ Annals: More Sallust?, CQ (1992), št. 2.
14 Zaradi narave fililoške razprave, ki znotraj svoje argumentacije potrebuje različne tipograf-
ske reze, v pričujoči monografiji izjemoma odstopamo od v Digitalni knjižnici uveljavljene
ureditve stilov in tipografskih rezov (pokončno, kurzivno).
15 C. 6.1: »Mestu Rim so, kakor sem dognal, v začetku vladali kralji ...«
16 Gell. 14.2: verba ex oratione M. Catonis … haec sunt: »Atque ego a maioribus memoria sic
accepi …«
17 Serv. Ad Aen. 1.6; »Katon pa v Izvorih pravi, in po njem se zgleduje tudi Salustij v Katilino-
vi zaroti, da so Italiji sprva vladali tako imenovani Aborigini. Ti so se po Enejevem prihodu
združili s Frigijci in se poslej imenovali Latini.«
